Oglarjenje na Dolah pri Litiji kot del kulturne identitete

Na Dole pri Litiji, 28 km od Litije, 700 metrov visoko na robu Posavskega hribovja, se moraš odpraviti namenoma. Ne more te pot kar tako in mimogrede zanesti sem. Ti kraji so malce odmaknjeni od sveta, skorajda osamljeni v svojem miru in podeželski idili. Domačini živijo v čisti naravi, daleč stran od hrupa, a morajo trdo garati za preživetje.

Dolčani o sebi pravijo, da so trdi v svojem vsakdanu. Njihov moto je: »Kdor ničesar ne žrtvuje, ničesar ne dobi.« Industrije tukaj ni, ljudje se preživljajo s kmetovanjem in gozdarstvom. Dole pri Litiji so zadnji čas prepoznavne po kopah in oglarjenju.

Oglarjenje so sredi 19. stoletja prinesli v te kraje Italijani in je cvetelo do druge svetovne vojne, ko so oglje potrebovale predvsem kovačije in železarne. Med vojno je zamrlo, razmahnilo pa se je spet po njej. Svojo dediščino so strnili pod blagovno znamko Oglarska dežela.

Ko vprašaš oglarje, kdo je najbolj zaslužen za obuditev dejavnosti, z velikim spoštovanjem omenjajo gozdarskega inženirja in tukajšnjega rajonskega gozdarja Jožeta Praha z Zavoda za gozdove. Jože, sicer doma iz Sevnice, z neizmernim navdušenjem in strokovnostjo obuja že malce pozabljeno obrt.

Na Dolah pri Litiji je kar trinajst kopišč, včasih kakšna kopa več ali manj, v katerih pridelajo 200 ton oglja na leto. Oglarjenje ni odvisno od letnega časa. Oglje se lahko kuha vse leto, najbolje pa se jeseni ali maja. Poleti postavijo oglarji kopo globlje v gozd, da je v senci in zavetrju, pozimi pa je bliže hišam.

Prostor, na katerem stoji, se imenuje kopišče. Izbira tega je pomembna za postopek pridelave oglja, saj mora biti raven, na sredini pa malo dvignjen. Drva zlagajo v pokončno kopo in v čim bolj natančen krog, da les enakomerneje tli.

V sredo kopišča najprej zabijejo tri drogove in okrog njih namestijo obroče, na katere nalagajo drva od spodaj navzgor. V sredini ostane prazen prostor, podoben dimniku. Na dno kope položijo dve trski v obliki križa – za srečo pri kuhanju oglja.

Najprej nalagajo debelejša drva, saj je v sredini najvišja temperatura in debelejša drva dlje tlijo. Za kopo je primeren trši les, npr. iz bukve, belega gabra, leske, nikakor pa ne les smreke, lipe ali topola, saj nima dovolj kalorij. Z oglarjenjem oglarji čistijo gozd, saj pobirajo tisto, kar bi sicer segnilo na tleh.

Za grasanjem pride 
še črnjenje

Ko so drva zložena, jih prekrijejo s smrekovimi vejicami, listjem, senom ali svežo travo. Postopek imenujejo grasanje, sledi pa mu črnjenje, ko kopo posujejo s čisto humusno zemljo. Nanjo nato postavijo »špire«, pokončna in prečna drva, ki držijo prst in stiskajo kopo. Prižgejo jo tako, da z vrha vržejo v notranjost nekaj trsk, nanje pa stresejo žerjavico.

Ko je kopa prižgana, se začne kuhanje oglja. Zakaj kuhanje? Verjetno zato, ker se iz kope vali dim in spominja na pokrit lonec, iz katerega uhaja para. Takrat morajo biti oglarji še posebno pozorni, da gori ravno prav. Ne preveč in ne premalo, sicer lahko ugasne ali pa se vžge.

Nekateri so si zraven postavili kolibe, kamor se med kuhanjem kope kar preselijo in tudi ponoči nadzorujejo kuhanje oglja. Srednje velika kopa gori kakšne tri tedne, odvisno od vremena, debeline in suhosti lesa.

Medvedi imajo največjo

Na oglarski kmetiji Medved v Suhadolah, po domače pri Brudarju, se ukvarjajo z oglarjenjem, odkar sedanji gospodar Janez Medved pomni. Tradicija gre iz roda v rod in tudi Janez je že od mladih nog pomagal očetu. Z ženo se sicer preživljata s kmetovanjem.

Oglarska pesem pravi, da je oglar zavber fant, ki 'ma dost otrok. Teh pri Medvedovih res ne manjka, saj so kar štirje. Eden od sinov končuje srednjo kmetijsko šolo in namerava študirati na biotehniški fakulteti. Tudi on že od malega pomaga pri oglarjenju.

Mati Bernarda pravi: »Včasih so rekli, da veliko otrok niso le lačna usta, temveč tudi roke, ki pomagajo pri delu.« Pri Medvedovih zraven hiše gradijo še veliko stavbo, v kateri bodo uredili sobe za turiste.

Znani so tudi po tem, da je njihova kopa vedno največja na Dolah. Lani so skuhali šest kop, letos so razdrli že dve. Zdaj pa tli v gozdu pri Suhadolah tretja, ki je prava velikanka, saj je v njej zloženih približno 130 kubikov drv. Od nje si obetajo 12 ton oglja, ki bo dogorevalo kakšne tri tedne.

Pomembna je ženska roka

Kopa velikanka je največja, kar so jih kdaj zložili na Dolah pri Litiji, zato so za njeno prižiganje organizirali 24. junija veliko slovesnost. Ogenj je zanetil kmetijski minister Židan, za vsak primer pa mu je pomagala ženska roka.

Po tradiciji in dolskih vražah mora namreč kopo zanetiti ženska. To prinaša srečo in zagotavlja uspešno kuhanje oglja. Pred dvema letoma je denimo Medvedovo kopo slovesno zanetila prva dama Slovenije Barbara Türk.

»Tista kopa je res lepo gorela. Drugače pa res ne vem, zakaj naj bi jo prižgala ravno ženska. Verjetno smo si to nekoč izmislili kar oglarji sami in se je prijelo,« je iskren Janez Medved.

Janez v tem času, ko se kuha velikanka, spi kar v gozdu. V brunarici ima kopo nenehno na očeh.

Ob kuhanju se oglar tudi pošteno prekadi in nadiha dima, ki se vali iz kope. V njej se nabirajo plini in zgodilo se je že, da je eksplodirala in je drva razneslo daleč naokrog. Kopa pač mora tleti ravno prav...

Učna ura oglarjenja 
pri Brinovcu

V vasi Slavina pa skrbi za oglarjenje Mirko Brinovec z domačije Brinovec. Brinovčevi letno pridelajo od 11 do 12 ton oglja. Od leta 1972 pripravijo vsako leto dve kopi.

Na svoji kmetiji organizirano prikažejo oglarjenje predvsem šolarjem pa tudi drugim napovedanim skupinam. Na njihovi kmetiji imajo npr. učne ure za osnovnošolce. Program traja tri ure.

Gospodar Mirko Brinovec pelje skupino po delu oglarske poti, ki poteka ravno mimo njegove domačije. Pokaže jim kopo, razloži oglarjenje, skupaj si pogledajo drevesne vrste v gozdu, prepoznavajo drevesa, žagajo drva, zlagajo kopo in rišejo z ogljem.

Tudi pri Brinovčevih se ni bati, da bi oglarjenje izumrlo, saj imajo štiri otroke, ki že znajo poprijeti za orodje. »Upam, da se bo tradicija prenesla v naslednji rod,« je optimističen gospodar.

S kopiščem vse do smrti

Ko ostareli gospodarji predajajo kmetijo v roke mlajšim, si navadno izgovorijo dosmrtno služnost stanovanja in bivanja na kmetiji. Na Dolah pri Litiji pa si izrecno izgovorijo še pravico, da smejo do smrti obdržati kopišče.

Tam so kope turistična znamenitost. Pohodniki lahko spoznavajo oglarjenje tudi na oglarski poti. Dolga je približno 13 km, vodi pa mimo dvanajstih točk, na katerih si ogledate naravne in kulturne znamenitosti, povezane z oglarjenjem, tesanjem »švelarjev«, spravilom lesa s konji, pripravo lesa za kopo. Obiskovalci se lahko pogovorijo tudi s kovači in oglarji ter naduhajo dima s kope.

Oglje odkupujejo danes predvsem gostilne, nekaj tudi gospodinjstva, dosti ga prodajo na Hrvaško in v Italijo. Na oglarskih kmetijah se ga lahko kupi po 0,70 evra za kilogram.

Gostinci znajo ceniti kakovost. Hrana, pečena na žaru z domačim ogljem, je pač veliko boljša od tiste, ki se je pekla na umetnih briketih. Dolčani s prodajo nimajo težav. Sproti gre v denar vse, kar nakuhajo.