Tiskane izdaje
Janeza Šmitka je težko opisati na kratko. Skupni imenovalec njegovega ustvarjanja in delovanja je smučanje. Spoznal ga je z vseh zornih kotov. Bil je trener v Sloveniji in Franciji, kot vrhunski strokovnjak je sodeloval s številnimi priznanimi proizvajalci smučarke opreme, ima tudi precej zaslug, da je pokal Vitranc tako vzorno pripravljeno tekmovanje. Predvsem pa je mož, ki uživa življenje, ljubi naravo, se rad potaplja v knjige in po svetu hodi s široko odprtimi očmi.
Nepal
Če si vse življenje med gorami, če si videl Mont Blanc, Eiger, Matterhorn, Tri Cine, Jalovec in še celo vrsto lepih in mogočnih vršacev v Alpah, Patagoniji, Skalnem gorovju, potem te prav gotovo zamika, da bi videl tudi najvišjo goro sveta Mount Everest.
Da bi splezal na katerega od osemtisočakov, nikoli niti pomislil nisem, sem si pa vedno želel videti, kako je tam zgoraj.
Če kaj zavidam alpinistom, je to tisto tam zgoraj, nikakor pa ne vetra, mraza in nevarnosti. Pod Everestom sem bil enkrat na tibetanski strani in dvakrat na nepalski.
Ko hodiš proti Everestu, ti pogled ves čas boža čudoviti Ama Dablam, ob severni steni Cholatseja se sprašuješ, kako jo je Humar zmogel preplezati, ali Česen Lhotse. Zakaj je na Nuptseju izginil Johan-Janez Jeglič? Everest vidiš večkrat, prvič pa zares, ko se povzpneš na Gokyo Ri, malo nad 5300 metrov.
Največje doživetje pa je bilo, ko smo na travniku pod Kalapatarjem, ki je najbolj znana razgledna točka za navadne Zemljane, uživali zahod sonca. Veter je močno pihal in bilo je vse bolj mraz. Bilo nas je čedalje manj, sence so izginile in bilo je noro lepo. Takrat pa se je po zahodni rami Everesta spustila polna luna. V takih trenutkih se zaveš minljivosti življenja, ker veš, da tega ne boš doživel nikoli več.
Pariz
Čeprav sem najprej ljubitelj narave, so tudi mesta predvsem zaradi tega, kar je ustvaril človek, lahko izjemno privlačna.
Prvi vtis, ki ga dobi obiskovalec, je na vsak način pogled na mesto s kakšne dobre razgledne točke. Tu se Pariz težko kosa z mesti, kot so Rio de Janeiro, Sydney ali San Francisco, ki so med najbolj znanimi. Če se povzpneš na Eifflov stolp, se vidi kar nekaj, predvsem na Montmartru izstopa znamenita cerkev Sacre-Coeur.
Za Pariz sem se odločil, ker ima dušo, štiri leta sem živel v Franciji, francoščina je zame najlepši jezik na svetu. Pariško umetnost, predvsem slikarstvo in glasbo, imam zelo rad. Ko Edith Piaff zapoje Je ne regrette rien ali La vie en rose, zame ni nič boljšega.
V Parizu bi moral preživeti mesec ali dva, da bi ga zares spoznal do obisti. V mestu je ogromno velikih in malih muzejev in galerij, zato je za ogled treba veliko časa. Louvre, muzej Orsay, največji evropski muzej sodobne umetnosti Georges Pompidou pa Versailles, ki nekako spada zraven. Nočno življenje je bogato, Moulin Rouge je le eden najbolj znanih kabarejev. Pa tista prava kava, ki zjutraj omamno zadiši, in tisti krhki brioš …
Zahodni del ZDA
V Koloradu in Utahu sem bil večkrat na treningih in tekmovanjih, v knjigarnah sem na razprodajah kupoval knjige o narodnih parkih in potem sva s kondicijskim trenerjem Samom Furlanom premor med koncem treninga v Keystonu v Koloradu in svetovnem pokalu v Park Cityju v Utahu izkoristila za skok v Arches, park naravnih oken, lokov in mostov. Konec novembra je zaradi mrzlega in suhega zraka ter položaja sonca idealen čas za obisk. Zame, ki sem večino življenja preživel v gorah, gledal bele oblake in sneg, zelene trave in drevesa, je bila paleta barv od rumene do rdeče nekaj povsem novega.
Na jugozahodu ZDA, imenujejo ga tudi Veliki krog, je v zveznih državah Kolorado, Utah, Arizona in Nova Mehika cela vrsta parkov. Grand Canyon, že omenjeni Arches, Canyonlands, Bryce, Zion, Capitol Reef in še cela vrsta manjših parkov. Večina tistih, ki so bili v teh krajih, te parke spozna na hitro, redko v zlatih urah, ko zažarijo v vsej svoji lepoti. Ko sem spoznal najbolj znane kraje, sem v fotoknjigah našel marsikaj, kar me je potem do konca zasvojilo, Coyote Butes severni in južni del, White Pocket, Bisti Badlands ...
Patagonija
Ko sem se vračal iz Portilla, kjer sem za Rossignol z reprezentanco ZDA testiral smučarske čevlje, sem na letališču v Santiagu kupil knjigo z naslovom Patagonija. Dobro se spominjam, da je bila presneto draga, kot vse na letališčih, vendar ko sem listal po njej in videl slike gora v Narodnem parku Los Glaciares v argentinskem delu z lepotcema Cerro Torrejem in Fitz Royem pa znamenite roglje in stolpe v parku Torres del Payne v Čilu, sem sklenil, da moram to videti v živo.
Ko smo silno težke nahrbtnike pritovorili v tabor pod Cerro Torre, smo najprej postavili šotore, malo pojedli, potem pa se ob sončnem zahodu sprehodili do jezera. Gladino je bičal veter, kar je za te kraje običajno. Veter je nasploh velika nadloga pa tudi vreme je zato zelo nestanovitno. Bilo je lepo. Zjutraj smo ob prvi svetlobi spet šli do jezera, voda je bila mirna in na njej so se kopali odsevi okoliških gora. Prvi sončni žarki so najprej zadeli vrh Cerro Torreja. Tako močno rdečih gora še nisem videl. Tisto uro, ki nam jo je naklonila narava, smo neskončno uživali. Take slike človeku za vedno ostanejo v glavi. Na žalost je človeško življenje prekratko oziroma nimaš časa ali denarja, da bi takih trenutkov doživel še več. Po drugi strani pa moraš biti zadovoljen, da si med tistimi izbranci, ki se jim je to posrečilo.
Slovenija
Bog je moral imeti zares dober dan, ko je ustvarjal Slovenijo. Toliko lepot na tako majhnem prostoru zlepa ne najdemo. Mu pa lahko tudi zamerimo, ko nemočno spremljamo dnevnopolitične dogodke, da mu je za ljudi očitno zmanjkalo časa. Za tale prispevek naj bi izbral en kraj, ki mi je najljubši, vendar jih je toliko, da se ne morem odločiti. Pozimi so to Rateče ali Pokljuka za tek na smučeh. Spomladi začnem z Belško planino, ki ima enkraten izbor pomladnih cvetlic. Če grem dovolj zgodaj in imam srečo, lahko srečam tudi divjega petelina, ki se ženi. Ko s planine gledam proti zahodu, vidim, ali so narcise na Golici že vzcvetele. Ko se tali sneg, pridejo na vrsto slapovi. Dve leti že plezam po njih in kar sram me je, kako slabo sem poznal to naravno dediščino.
V te kraje se lahko odpravimo na čudovite dnevne izlete. Maja letos sem se zgodaj podal na pot, tako da sem sončni vzhod pričakal na Rabeljskem jezeru, čez Predil sem se zapeljal v Log pod Mangartom, skočil v grapo Fratarice in pogledal Dvojno latvico, Katedralo in Parabolo. Potem pot vodi naprej do Bovca in vasi Plužna, kjer smo v petih minutah pri slapu Virje. Vrnemo se na glavno cesto in kmalu smo pri mogočni Boki. Tu se je vredno povzpeti malo više, da vidimo slap v vsej njegovi veličini. Pot nadaljujemo do Kobarida, tam za Napoleonovim mostom pustimo avto in se sprehodimo do čarobnega Kozjaka. Potem pa na žlikrofe.
