Po hvarskih sledeh Unescove dediščine

En sam hrvaški otok ima toliko dediščine, zavarovane na seznamu Unesca, kot cela naša država. Ups! To sem izvedela šele na otoku, medtem ko sem listala lepo knjigo in knjižni turistični vodnik o Hvaru, kupljena na otoku, saj »v živo« namreč nikjer ni nič pisalo o tem.

Starogradsko polje, hvarska čipka, procesija Za križem ... Bolnica Franja, Idrijska čipka, Škofjeloški pasijon? Hm, sodeč po idrijskem rudniku, ki se mu je skupaj s španskim pred kratkim uspelo uvrstiti na Unescov seznam, pa sodeč tudi po Škofjeloškem pasijonu, ki ga je vlada pred desetimi dnevi razglasila za prvo živo mojstrovino državnega pomena, kar je osnova za kandidiranje za uvrstitev na Unescov seznam nesnovne dediščine, nam že kaže bolje!

Skrita slava

No, resnici na ljubo se vsem trem hvarskim fenomenom, kljub temu da so svetovno zaščitena dediščina, ta slava slabo pozna. Na polje med Starim Gradom in Vrbosko, ki so mu geometrijo zarisali stari Grki, lepo pa je vidna s satelita, opozarja ena sama tabla, tablica sredi polja, ki jo popotnik zaradi mreže cest in suhozidov najde bolj ali manj po naključju. Hvarske čipke so na ogled v preddverju benediktinskega samostana, o procesiji Za križem pa so, kar pa je seveda razumljivo, edine informacije v gradivu za turiste, menda tudi v knjigi in seveda pri domačinih.

Za polje, ki je na seznamu Unescove dediščine od 8. julija 2008 (po vrsti sedma uvrščena hrvaška lokaliteta), sem prvič slišala, ko so v Zagrebu širši javnosti pokazali obnovljenega Apoksiomena, bronastega starogrškega atleta, ki ga je neki potapljač po naključju našel na dnu morja pri otoku Orjule blizu Lošinja, zraven pa prikazali najpomembnejša antična najdišča ob hrvaški obali Jadranskega morja. Tedaj so na ogled postavili tudi satelitski posnetek starograjskega polja. Mrežo poti in kamnitih zidov med Starim Gradom, Vrbosko in vasmi na jugu največjega polja na jadranskih otokih.

Najširši in plodni del otoka so leta 385/384 pred našim štetjem kolonizirali Grki, ki so tja prispeli z egejskega otoka Paros in dali otoku ime – Pharos. Polje, po starogrško hora paru, po rimsko ager pharensis, po srednjeveško campus sancti Stephani, so stari Grki oziroma kak njihov geometer razdelil v pravilno mrežo poti in suhozidov oziroma parcel velikosti en krat pet stadijev oziroma velikosti 181 krat 905 metrov. Ohranjenih je še 73 parcel. Na hvarskem polju so verjetno najprej pridelovali žitarice, osnovo za obstoj skupnosti, vedno pa tudi trto in oljke, tako kot še danes na tistih parcelah, ki so še vedno negovane.

Na hladno bogdanušo

Torej, kolo iz avta in gremo v polje. Kam? Informacije pravijo, da leži izhodiščna točka parcelacije omphalos v bližini edine lokve Dračevice. Pravijo tudi, da so priseljenci lastnike parcel določili z žrebom, ti pa so postavili mejnike. Na enem in samo na tem so našli napis Zemlja Matija Pitajeva. Za obrambo pred staroselci, ki so jih sicer pustili živeti v miru onkraj suhozidov polja, so zgradili obrambni sistem s tremi stolpi Maslinovik, Purkin kuk in Tor, med njimi pa je bila mogoča vizualna komunikacija. Domačini, ki jih srečate v polju, komajda vedo za te kule, se pa kljub temu najde kdo, ki vam zna pokazati s prstom ... na razvalino: »Tam je ostanek ville rustice, ki je zrasla v starem Rimu na temelju kule.« Prvi so parcele razdrobili Rimljani v prvem stoletju, srednjeveški hvarski statut iz leta 1331 pa navaja že povsem slovanska imena lastnikov vinogradov.

Pač gremo nekje z asfaltne ceste na belo, prašno in med vožnjo naletimo na kos asfalta, ki pelje do očitno nesojenega letališča sredi polja. V pojemajoči vročini in soncu se k počitku odpravljajo lepi nasadi oljk, vinogradi, parcele z nepožeto sivko, številne hiše, zgrajene v slogu kraških kamnitih hišk samo iz kamna. Nimamo sreče in ne najdemo ne omphalosa ne Dračevice. Morda jo je vzela velika suša. Najdemo pa prikupni kmečki turizem z osli, črnimi pujsi, konji in seveda z velikimi mizami, na katerih nam postrežejo z ohlajeno bogdanušo, belim hvarskim vinom, slanimi ribicami in domačimi paradižniki. Gospodar soglaša z nami, da se od vpisa na Unesco ne na Starogradskem polju ne na Hvaru ni še nič pomembnega zgodilo, po še kakšno informacijo pa nas napoti na zavod za upravljanje dediščine v Starem Gradu.

Običaj za vse čase

A mi gremo naslednji dan raje s kolesi iz Vrboske in Jelse proti hrbtu hribovja, ki osrednji Hvar ločuje od plaž na južni strani otoka, skozi zelo lepe, velike kamnite vasi na južni strani polja. Pitve, Vrisnik, Svirče, Vrbanj, Vrboska, Jelsa. Želimo si ogledati polje še z višine, hkrati pa si želimo prevoziti pot, ki jo že pol tisočletja med velikonočnimi prazniki prehodijo domačini v procesiji, ki je pod imenom Za križen pristala na seznamu nesnovne dediščine Unesca.

Na vsak veliki četrtek ob 22. uri iz vseh šestih omenjenih krajev krene procesija za fantom ali moškim, ki nosi 18 kilogramov težak križ, za njim pa hodijo verniki. Pitvani krenejo proti Vrisniku, Vrisničani proti cerkvi v Svirčah, Vrbanjci proti Vrboski, vrboska procesija proti cerkvi v Jelsi, križ iz Jelse pot konča v cerkvi v Pitvah. Za križem hodijo moški, oblečeni v črne obleke in kravate ter bele srajce, ogrnjeni v bele tunike, prepasani z rdečimi pasovi, v rokah pa držijo farale. Pred vstopom v cerkev vnaprej določeni pevci kantadur pojejo pesem Marijin jok, pasionsko besedilo iz 15. stoletja. Krog, ki ga prehodi vseh šest procesij, meri 25 kilometrov, »Običaj nikoli ni bil prekinjen. Niti za časa fašizma in komunizma ne. Ko ga nismo smeli, zaradi luči, izvesti ponoči, smo ga čez dan. Moj nečak je križ nosil predlani. Vsa družina je bila zelo ponosna, ta dogodek je za vse nas res nekaj posebnega,« nam je povedala gospa Marija iz Vrbanja.

Čipka iz agave

Po tretji Unescov zaklad, hvarske čipke iz agave, pa se napotimo v mesto Hvar. Potem ko si ogledamo dvorišče z znamenito cipreso in slikarske umetnine frančiškanskega samostana, v katerem je nekaj mirnih dni preživel tudi pokojni slovenski predsednik Janez Drnovšek, poiščemo samostan, v katerem sestre benediktinke ustvarjajo znamenite hvarske čipke.

Sestre ne zapuščajo samostanskih prostorov, nas je prej opozorila Vrbanjka Marija, in res jih nismo srečali. V veži samostana med pajčevinasto tenkimi čipkami v vitrinah srečamo le svetlolaso mladenko, ki nam pove, da v samostanu moli in dela deset sester. Kako iz agave nastane čipka, si je težko predstavljati, videti pa tega ne moremo. Marija ve menda samo približno: ne premlad agavin list se namaka v morju, da se razgradi, ostanejo pa samo čvrsta vlakna, ki jih je treba menda še streti, beliti ... No, in umetnost prepletanja niti se tu šele začne.