Pogled v kulturo Romov jugovzhodne Evrope

Romska skupnost je pri nas navzoča že več sto let, a še vedno slabo poznamo njeno kulturo in navade, kar je velikokrat vzrok za predsodke in diskriminacijo. Če želite Rome bolje spoznati, si oglejte zanimivo muzejsko zbirko v prostorih hotela Zvezda v središču Murske Sobote.

Muzej je razdeljen v več tematskih sklopov, od katerih vsak obravnava drug vidik romskega življenja. Z desne strani najprej spoznamo romske poklice in tradicionalne obrti, s katerimi so se nekoč preživljali. Čeprav se naših prekmurskih Romov najbolj spominjamo kot brusačev, so se na omenjenem območju največ ukvarjali s kovaštvom. Spoznamo, da so največ izdelovali mehove ter iz kovanega železa in jekla različne predmete, najpogosteje nakovala. Za veliko razstavljenih kovaških pripomočkov niti ne vemo, za kaj se uporabljajo, vendar vam bodo vodniki z veseljem pojasnili. Za plačilo so pogosto dobili le hrano, pijačo in druge življenjske potrebščine. Dokler jih niso izpodrinili tovornjaki, so bili znani tudi kot prevozniki različnega blaga.

Najbolj pa so bili znani kot prekupčevalci s konji. Njihova povezanost s temi živalmi kaže na nomadski način življenja. Konji so imeli v njihovem življenju posebno vlogo, zato iz spoštovanja do njih niso uživali njihovega mesa. Poznali so veliko trikov, s katerimi so vešče usposobili in pozdravili še tako starega in bolnega konja ter ga prodali naprej kot zdravega in čilega.

Ženske so napovedovale prihodnost, kar rade počno še danes – iz kave, kart, dlani, razstavljeni predmeti pričajo, da tudi iz fižola, žlic, ali naravnih pojavov, lune, sonca, vetra, listja, dima ali megle.

Moški so igrali, ženske plesale

Zanimiva je tudi stena z razstavljenimi tradicionalnimi romskimi oblačili. Ženske so bile ne glede na državo bivanja vedno oblečene zelo pisano. Prevladujejo rumena, rdeča in zelena barva. Vendar so oblačila odvisna od kulturnega okolja, ki mu pripadajo. Tako iz zapisanega zvemo, da so tiste, ki so živele v krajih z muslimansko vero, namesto obleke nosile šalvale (dimije, to so do kolen široke hlače, bolj znane kot turške hlače), namesto srajc in bluz pa ženski telovnik. Poročene so v nekaterih deželah nosile naglavno ruto, diklo.

Vodnik po razstavi pravi, da moški niso komplicirali z oblačili. Ta so bila črno-bela, večji poudarek so dajali črnemu klobuku, radi so si puščali brke. Doda, da je velikost oziroma širina pasu določala njegovo pomembnost. Zelo pomemben in verjetno najprepoznavnejši del romskega življenja sta romska glasba in ples. Rome so vabili na svoje dvorce ob koncu 18. in v začetku 19. stoletja številni klasični glasbeniki. Običajni romski orkester je štel od šest do osem glasbenikov in je obvezno imel pevca ali pevko. Največkrat so godli na raznih zabavah in drugih družabnih prireditvah, v Prekmurju zlasti na gostijah. Za proščenje, praznik lokalnega vaškega zavetnika, so radi hodili od hiše do hiše in od vesele druščine kaj iztržili. Dobro poznane in priljubljene so tudi romske plesalke, čengije, še posebno plesalke čočka (oblika romskega balkanskega plesa z značilnim medeničnim gibom).

S šotorom na svoje

Osrednji del muzejske zbirke, ki je na tej lokaciji začasno in bi potrebovala večji prostor, prikazuje romsko bivališče. To je začasno bivališče v obliki šotora, čerga ali romsko cahra, ki so ga med selitvami uporabljali predvsem poleti. Velikost šotora je bila odvisna od števila družinskih članov in živali, ki so jih imeli v posesti. Mlajši otroci in ženske so spali kar na vozu pred šotorom. Kot zvemo iz zapisov, je bila pri Romih navada, da je oče sinu ob osamosvojitvi podaril šotor. Pozneje grajene hiše so postavljali na obrobju vasi ali mest. Po svetu so hodili predvsem peš, za ženske in otroke so uporabljali voz z vprežnimi konji. Razstavljena je tudi posoda, v kateri so kuhali. Zanimivo je, da so bili zelo praktični in uporabljali tako posodo, v kateri je hrana ostala dlje časa topla in sveža.

Za nastanek muzejske zbirke sta zaslužna Zveza Romov Slovenije in Inštitut za romološke študije, izobraževanje in kulturo. Besedila in fotografije je prispeval znani romolog Dragoljub Ackovič (direktor beograjskega Romskega muzeja). V prihodnje se želijo povezati s podobnimi muzeji v tujini, s katerimi bodo izmenjevali razstavne eksponate in skupaj prirejali različna srečanja. Če si želite spoznati lokalno romsko kulturo, deluje v mesto Romski informativni center Romic, istoimenski radio, izdajajo tudi časopis Romano Them, pred kratkim pa so odprli še Inštitut za romološke študije, izobraževanje in kulturo.