Pokopališče starih islandskih bogov

Skandinavski svet je poln legend. To so zgodbe o človeških usodah, potovanjih, bitkah in dejanjih bogov ter svečenikov. Ko danes presojamo te starodavne pripovedi, se zdi, da so posledica dolgih in temačnih zimskih dni, ki jih je bilo ob zgodbi laže preživeti.

V svetu, kjer precej ljudi še danes verjame v obstoj Trolov, je meja med mitologijo in resničnostjo dokaj nejasna, pogosto celo zabrisana. Takšna je tudi legenda o potovanjih svetega Brendana.

Irski menih iz 6. stoletja je bil strasten popotnik in morjeplovec. Preplul je celoten severni Atlantik in morda odkril celo Ameriko. Med drugim naj bi odkril Rajski otok, ki ga nekateri enačijo z Islandijo. Kakor koli že, dejstvo je, da so v zgodnjem srednjem veku Islandijo dosegli irski menihi in na njej postavili puščavniške naselbine.

Te pa se niso obdržale, saj so v 9. stoletju tja prispeli obubožani norveški kmetje, ki so obupno potrebovali zemljo za svoje kmetije. Za obe skupnosti pa prostora ni bilo dovolj in zgodovino Islandije so začeli krojiti Vikingi in njihovi potomci. Prvi poskus pokristjanjenja Islandije je tako v krvi propadel.

Tudi legende so namesto Ircev na otoku začeli pisati Islandci sami. Edde govore o dejanjih nordijskih bogov, sage pa o junaških dejanjih prebivalcev, ki so naseljevali odljudno deželo. Kar dve stoletji so Islandci verovali v starodavne nordijske bogove in jih častili, ob prelomu tisočletja pa je prišlo do spremembe, ki je, kako bi drugače, končala v – legendi.

Kmet Torgeir obišče althing

Leta 999 se je bogati kmet Torgeir Ljosvetningajodi udeležil letnega posvetovanja svobodnih kmetov v Thingveliru, kakih 50 kilometrov od današnjega Reykjavika. Islandci so namreč tam oblikovali najstarejši evropski parlament, imenovan althing. Združeval je zakonodajno, sodno in izvršno oblast. V praksi je to pomenilo, da so se kmetje na althingu dogovorili o stvareh, ki so v naslednjem letu zadevale vse.

Za Torgeirja je bila udeležba na njem izjemno pomembna. Njegova kmetija se je namreč razprostirala v pokrajini Myvatn, ki leži na drugi strani skoraj neprehodnega otoka. V Thingveliru se je seznanil z novostjo, da so iz Skandinavije začeli na otok prihajati misijonarji, ki so s seboj prinašali krščanstvo.

Kmalu se je zvedavi Torgeir dodobra ogrel za novo vero, zanjo pa polagoma navdušil tudi druge islandske kmete. A sprememba vere ni mačji kašelj. Ker je imel tudi precej občutka za teater, neredko ga je zavedlo celo v nastopaštvo, se je tudi starim bogovom odpovedal dokaj nenavadno.

Hladna prha za bogove

V bližini njegove kmetije teče reka Skjalfandafljot. Kakih 50 kilometrov pred izlivom v Grenlandsko morje priteče z osrednje notranje planote na obalno ravnico, kjer ustvari mogočen podkvast slap – Godafoss. Torgeir je zbral kipe nordijskih bogov, jih odnesel do pečin nad slapom in jih vrgel v padajoče vodovje. S to simbolično odpovedjo starim verovanjem so Torgeir Ljosvetningajodi in njegovi Islandci postali kristjani. V nasprotju s poskusi irskih menihov je ta preobrat v krščanstvo ostal trajnica. Danes je pogled na Godafoss prav tako mogočen, kot je bil pred tisočletjem. Z okoliških gora se proti slapu spušča Islandska krožna cesta in padajoča voda se vidi že z velike razdalje. Nekaj sto metrov pod njim prečka reko most.

Postojimo in se sprehodimo do mogočnega slapu. Reka, ki priteče z gora, se na manjši ravnini nad previsom za trenutek umiri, nato pa se v obliki velikanske podkve vrže v globino dvanajstih metrov. Lepota in moč narave si tukaj podata roke. Godafoss presune še tako izbirčnega opazovalca. Kmet Torgeir je starim bogovom za zadnje počivališče resnično izbral izjemen kraj.