Tiskane izdaje
Najdaljše počitnice v življenju, tiste na prehodu iz srednje šole na fakulteto, se bodo štirim najstnikom iz Škofje Loke in okolice vtisnile v spomin kot nepozabne, nore in polne doživetij. Kako tudi ne, saj so z vlakom po Evropi prepotovali približno 7000 kilometrov.
Miha Kopač, Domen Oblak, Jaka Vodeb in Luka Kavčič, še lani sošolci na škofjeloški gimnaziji, so se z velikimi nahrbtniki, med katerimi je bil tudi 20-kilogramski, na pot odpravili konec avgusta. V Ljubljani so ujeli prvi vlak. Pravzaprav so tistega za Budimpešto, kamor so se nameravali odpraviti najprej, zamudili. Tako so morali, še preden so odrinili na pot, spremeniti načrte in se namesto na Slovaško odpraviti na Dunaj.
V enem mesecu so z vlakom obredli še Prago, Berlin, Amsterdam in nizozemsko podeželje, Bruselj, Pariz, Bordeaux, Porto, Madrid in Barcelono. »Preden smo se odpravili, smo pot približno načrtovali, a načrte smo nato sproti nekoliko prikrojili,« so kmalu po vrnitvi v domovino nepozabno poletje opisali najstniki.
Vsak porabil dva tisoč evrov
Enomesečno doživetje ni bilo poceni, saj je vsak od fantov v enem mesecu porabil okoli 2000 evrov, zato so prva dva meseca minulega poletja vsi štirje pošteno garali, in to v tovarni ali kot natakarji, da bi zbrali dovolj denarja. Samo vozovnica InterRail je stala nekaj več kot 400 evrov, nato pa je bilo treba plačati še prenočišča v hostlih.
Najcenejši so bili v Budimpešti, kjer so za prenočitev plačali pičlih osem evrov, a so v zameno za prgišče evrov dobili tudi jok, ki jih je spremljal vso noč, opišejo fantje. V srednji Evropi so za prenočitev v povprečju porabili 15 evrov, najdražje pa so spali v francoskih in španskih hostlih, kjer jih je prenočitev stala 20, 25 evrov. Zraven je treba prišteti še ceno za hrano, ki je bila ponekod precej dražja kot pri nas, pa se v mesecu prijetnega potovanja nabere tudi kup porabljenega denarja.
A če sodimo po energiji, ki je med našim pogovorom kar puhtela iz najstnikov, jim tega denarja ne bo nikoli žal. »Naučili smo se samostojnosti in dobili veliko dragocenih izkušenj. Predvsem je bila neprecenljiva ta, da smo se morali iz dneva v dan znajti in odločati o vsem: kje bomo spali, kaj bomo jedli, kam in kdaj bomo šli,« povedo fantje in poudarijo, da je potovanje uspešno minilo predvsem zato, ker so se, sošolci in kolegi iz gimnazijskih klopi, že od začetka dobro razumeli in ni nobeden med njimi nikoli silil v svojo smer.
Navdih pri Eurotripu
Klapa štirih sošolcev se je našla že v prvem letniku, ko so, navdihnjeni s priljubljenim najstniškim filmom Eurotrip, začeli razmišljati o potovanju z vlakom. Tudi v tem ameriškem popotniškem filmu, prežetem s humorjem, se v raziskovanje Evrope po tirih podajo štirje prijatelji.
Je bila izkušnja podobna tisti, opisani v filmu, ali je bil film bolj napet od realnosti, ki so jo septembra doživeli gorenjski fantje? Ob vprašanju se široko zasmejejo in odgovorijo: »Doživeli smo še več, kot smo si kdaj mislili.«
Opisovanje poti začnejo v mestu, ki bi se mu, če bi potovanje ponovili, najraje izognili. »V Bruslju smo imeli kar nekaj neprijetnih izkušenj z domačini. Pa tudi nič kaj čisto ni in ves čas se nam je zdelo, da po ulicah neprijetno smrdi,« pravijo najstniki in doživeto nadaljujejo z opisom ene od bruseljskih zgodb:
»Zgodilo se je tako, da nismo mogli spati drugje kot na prostem. Odločili smo se za večji, bolj samoten park. Ko si izberemo klopi in na njih skorajda zaspimo, Miha zasliši šumenje. V bližini opazi Azijca, ki kar stoji tam in nas nepremično gleda. Gleda on nas, gledamo mi njega. Nepremično strmi v nas. Nato izgine in se spet pojavi izza drugega grma. Kaj si je mislil, še danes ne vemo. Smo se pa raje pobrali od tam. Nato smo se odločili, da preostanek noči preživimo kar na železniški postaji. A tudi tam je bilo precej nenavadno, kajti ko smo si poiskali prostore in legli, se je kar naravnost med nas ulegel neznanec. Domen vso noč ni zatisnil očesa, saj bi nam tujec lahko kaj ukradel.«
Najbolj pestro v Madridu
Razen Bruslja so vsa druga mesta, ki so jih obiskali, pri mladih popotnikih pustila prijeten vtis. »Največ mladih in najbolj pestro nočno življenje je brez dvoma v Madridu. Nepozabno je bilo tudi v Portu, kjer nas je gostil kolega, sicer nogometni vratar, ki igra pri tamkajšnjem nogometnem klubu. Tri dni smo živeli pri njem v prijetni mestni četrti, počivali, se kopali, igrali playstation in se imeli tako dobro, kot se ne bi mogli imeti niti v najboljšem hotelu,« se kratkega počitka na dolgi poti spomnijo sogovorniki.
V spominu jim bo ostalo tudi srečanje, ki so ga doživeli v Madridu: »Zvečer je do nas prišel nekdo, oblečen kot klošar. Govoril ni, je pa v pesek s paličico pisal besede. Ko smo mu povedali, da smo Slovenci, je pred nas napisal besedo HVALA. Vedel je, kje je Ljubljana, angleščino je obvladal v nulo. Ko smo ga vprašali, kdo je, smo dobili odgovor, da je pred nami novodobni Sokrat. Na naša vprašanja je odgovarjal tako presenetljivo in pronicljivo, da si bomo to nenavadno srečanje s človekom, o katerem še danes ne vemo, kdo je in kako je zašel na ulico, a saj verjetno niti ni bil klošar, ker nas ni prosil za denar, zapomnili do konca življenja.«
Najboljši zajtrk
In če so na začetku poti mislili, da jih na hladnem severu Evrope čakajo tudi hladnejši ljudje, so se presneto motili, saj so jih domačini najtopleje sprejeli ravno na najbolj severni točki njihovega popotovanja:
»Bili smo na nizozemskem podeželju, v eni od vasic. No, pravzaprav je imel kraj 16.000 prebivalcev, a oni imajo to pač za vas. Prespali smo na prostem, in ko smo se zjutraj zbudili, nas prebivalci niso gledali kot sedmo čudo sveta, kar bi se najverjetneje zgodilo, če bi spali v katerem od slovenskih parkov. Prijazno so nas spraševali, od kod smo, kako smo prišli v njihov kraj, kam bomo še šli in podobno. Gospa iz hiše nasproti parka nas je vprašala, ali bi zajtrkovali. Vljudno smo odklonili, a kljub temu se je malce kasneje vrnila z najokusnejšim zajtrkom, kar smo jih jedli na poti.«
Kljub vsemu prijetnemu, kar so doživeli, pa so fantje po enomesečnem potovanju trdno prepričani, da je povsod lepo, a doma najlepše: »Ko smo se vrnili, smo imeli občutek, da je Slovenija ena najlepših držav na svetu.«
