Tiskane izdaje
Malo je krajev po Evropi, kjer se človek lahko nemudoma vrne v tisoč let oddaljeno preteklost. Narodni park ob poljsko-beloruski meji vas ne bo pustil ravnodušnih. V njem se še večina dreves bohoti že od 19. stoletja.
Pragozd Białowieża je eden zadnjih velikih starodavnih nižinskih gozdov v Evropi. Zaradi njegove edinstvenosti so leta 1932 ustanovili Narodni park Białowieża, ki se razprostira na 152 hektarih na beloruski in poljski strani meje. Vsako leto ga obišče kar 200.000 turistov. V tem priljubljenem počitniškem kraju si lahko ogledajo zanimiv živalski vrt, ponuja pa tudi številne možnosti za pohodništvo, kolesarjenje, opazovanje ptic in druge izlete ter omogoča vpogled v pravo življenje gozda, katerega drevesa so stara v povprečju kar 130 let.
Izlet v preteklost
Pred 8000 leti so evropska nižavja prekrivali mešani in listnati gozdovi. V njih so takrat bivale številne živali, ki jih danes v divjini ne najdemo več. Nekaj njihovih potomcev se je ohranilo le v odmaknjenih, težko dostopnih predelih ali pa jih je udomačil človek (konji, prašiči, mačke, volkovi, ptice...). V tem času se je tudi človek začel spreminjati iz nomadskega lovca v ustaljenega kmetovalca, ki je za preživetje potreboval obdelovalno zemljo, krčil je gozdove in začel udomačevati divje živali.
Tiho hodimo po poti skozi starodavni gozd. V družbi orjaških dreves smo kot majhni palčki. Posebne čarobne sile so ujete v starih vilinskih drevesih. Nekaj hrastov leži na tleh, drugi so se podrli in nametani drug čez drugega spominjajo na igrico mikado. Previdno stopamo po močvirnatih tleh in se borimo z nadležnimi komarji.
Vodnica Eva se ustavi: »Pssst! Ste slišali?« Ptiči prepevajo drug čez drugega, tako da ne vemo, kaj naj bi pravzaprav slišali. Nič hudega. Eva je strokovnjakinja za pragozdna drevesa in raziskuje, kako lahko iz letnic podrtega drevesa razberemo, kdaj je bil gozd požgan. Ljudje so v preteklosti v njih požigali podrast. Sočna trava, ki je zrasla po požaru, je bila odlična paša za domače živali. Sledi ognja so dobro vidne med letnicami v deblu drevesa kot ostanki oglja.
Urin za vodko
Ustavimo se pri orjaškem rdečem boru. »Ta bor je doživel požar vsaj dvakrat. Nazadnje pred približno 80 leti,« pove Eva. Vprašamo jo, koliko je sploh staro to drevo. »Moja ocena je... največ 150 let,« odvrne. »Seveda bi mu natančno starost lahko določila le z analizo letnic v deblu. Drevesa velikokrat dajejo vtis, da so starejša, kot so v resnici. To drevo so ljudje uporabljali tudi za pridobivanje smole. Poglejte tole rano,« pokaže Eva na dolgo razpoko, ki poteka po deblu od tal do višine dveh metrov. »V deblo so zasekali veliko rano in drevo jo je zasmolilo. Posušeno smolo so postrgali in koščke uporabljali kot netivo.«
Počutimo se kot starodavni obiskovalci gozdov in strahoma gledamo naokoli, kdaj bo mimo pridirjal razjarjeni zober ali »żubr«, kakor te bližnje sorodnike severnoameriškega bizona imenujejo domačini. »Morate pokusiti żubrówko, tradicionalno poljsko vodko, v katero je namočena prav posebna trava iz teh gozdov!« reče Eva in se zasmeji. Baje to travo zobri zalivajo s svojim urinom.
Osemsto zobrov
Zober (znanstveno ime Bison bonasus) je bil prvotno razširjen v gozdovih Evrazije in severne Afrike. V preteklosti so naseljevali skoraj celotno Evropo, tudi južno Anglijo in Rusijo. Je bližnji sorodnik severnoameriškega bizona (Bison bison). Zaradi lova nanje so v začetku 20. stoletja skoraj izginili iz evropskih gozdov.
Preživelo je le 55 živali v ujetništvu v Białowieżi, kjer so poljski in nemški strokovnjaki leta 1923 ustanovili prvi Center za ohranitev evropskega bizona. Poskrbeli so, da so se zobri ohranili in namnožili. Od leta 1980 so jih več čred, vzgojenih v tem centru, ponovno naselili v divjini. V Narodnem parku Białowieża jih zdaj živi približno osemsto.
Carjeva vas
Na začetku prejšnjega tisočletja je bil zober dragocena divjad v prostranih gozdovih, ki so prekrivali Evropo. V srednjem veku je bil v nekaterih evropskih državah, tudi na Poljskem in v Nemčiji, lov nanj izključno kraljevski privilegij. V 15. stoletju je pragozd Białowieża postal last kralja Vladislava II. Jageloviča, ki se je v te kraje zatekel pred kugo. Zobre so prvič zavarovali v 16. stoletju, ko je bila Białowieża razglašena za lovski rezervat. Kralj Sigismund I. je nato razglasil smrtno kazen za vsakogar, ki bi ubil zobra brez kraljevega dovoljenja. Kljub temu se je število evropskih bizonov zmanjševalo. Glavni vzrok za njihovo izumiranje je bilo – poleg lova – krčenje mešanih in listnatih gozdov.
Vse do vladavine kralja Jana Kazimierza je bil pragozd Białowieża neposeljen. Konec 17. stoletja pa je na njegovih obronkih zraslo več vasi, katerih prebivalci so se ukvarjali s pridobivanjem železove rude in oglarstvom. Z menjavo vladarjev, imperijev in predpisov tudi zobri niso bili več zavarovani in šele Aleksander II. je leta 1860 ponovno sprejel odlok o njihovi zaščiti. Po njegovih navodilih so odstranili vse morebitne plenilce zobrov v teh gozdovih: volkove, medvede in rise. Leta 1888 je lastnik celotnega pragozda postal ruski car Aleksander III. Neizmerna lepota in mir v vseh letnih časih sta ga prepričala, da je dal v Białowieżi postaviti carjevo vas, imenovano Białowieska Polana. To je bila nekakšna lovska rezidenca za carja in plemstvo.
Carjeva vas je bila zgrajena med letoma 1889 in 1894. Obsegala je carjevo palačo, upravni sedež, hleve in druge zgradbe, obkrožal pa jo je velik park. Ob koncu druge svetovne vojne so jo uničile umikajoče se nemške čete. Od celotne vasi je do danes ostal ohranjen le dvorec guvernerja Grodzieńskega. Zgrajen je bil v rusko-švicarskem slogu in je bil guvernerjev upravni sedež. V njem je prebival car Aleksander II. med svojim lovskim obiskom leta 1860. Po postavitvi carjeve palače so v dvorcu odprli muzej, posvečen temu lovu. Danes je v stavbi izobraževalni center o naravi.
Za konec izjemnega ogleda in opazovanja zobrov smo vodnico Evo povprašali še o okusnosti zobrovega mesa. »Pokusila sem ga le enkrat. Okus je bil podoben, kot bi žvečila star podplat čevlja. Danes pride na krožnik le meso zelo starih živali, ki niso okusne.« Smo pa prebrali na informativnih tablah v živalskem vrtu Białowieża, da je meso križanca med domačim govedom in zobrom zelo okusno. A kaj, ko to križanje ni uspešno in ostanejo moški potomci neplodni...
