Prav poseben park nad New Yorkom

New York High Line je nenavaden park, ki se je razvil v eno najbolj priljubljenih newyorških znamenitost.

Objavljeno
01. oktober 2013 11.47
Gregor Šket
Gregor Šket
V tridesetih letih prejšnjega stoletja je po zahodni strani Manhattna potekala železnica, po kateri so vozili meso v hladilnice in tovarne v Meatpacking Districtu. Po desetletjih propadanja so nekdanjo železnico preuredili v park, ki je postal priljubljeno sprehajališče Newyorčanov in turistov.

Hotelir André Balasz je že leta 1999 začel graditi svojo verigo hotelov, ki jo je poimenoval Standard. Tistega leta je kupil in preuredil hotel v West Hollywoodu. Zdaj ima v lasti pet hotelov, med katerimi zagotovo najbolj izstopa Standard High Line na newyorški zahodni strani. To je za zdaj tudi edini Balazsov hotel, ki ga je zgradil povsem na novo. Osemnajstnadstropno poslopje stoji na petih stebrih. Vsaka izmed 334 sob ponuja fascinanten razgled bodisi na reko Hudson bodisi na New York z Empire State Buildingom. Stavba je zasnovana v minimalističnem slogu in se na neki način spogleduje z Le Lorbusierjem. A najboljša lastnost hotela pravzaprav teče tik pod njim. Že iz imena je mogoče razbrati, da je tesno povezan s High Line Parkom, eno najnovejših in hkrati najbolj priljubljenih znamenitosti New Yorka.

Park, 15 metrov nad tlemi

High Line Park je pravzaprav tipičen primer, kako se spreminjanje značajev mestnih četrti v New Yorku povsem nevsiljivo spremeni v vsakdanji pojav. To je svojevrsten proces, ki se začne sam od sebe. Predeli mesta, ki so bili še pred nekaj leti ali desetletji zapuščeni in so se po njih potikali v glavnem lokalni gangsterji, kriminalci in preprodajalci mamil, so se razvili v središča umetniško-kulturne srenje, v zaprašenih prostorih so zrasli galerije, trgovine in trendovski lokali. Najbolj tipična primera tovrstne evolucije in transformacije sta predela SoHo in Alphabet City. A o SoHu pravi Newyorčani pravijo, da je njegova slava že zdavnaj minila in da tja zahajajo le turisti brez domišljije in želje po raziskovanju novega.

Središče dogajanja se je že pred nekaj leti preselilo na zahodno stran k reki Hudson. Tam je namreč četrt s precej krvoločnim imenom – Meatpacking District. Razprostira se med štirinajsto ulico in ulico Gansevoort ter med reko Hudson in ulico Hudson. Četrt, ki je bila dobršen del dvajsetega stoletja znana po klavnicah, skladiščih in ogromnih obratih za predelavo mesa, se je okoli leta 1980 začela spreminjati v središče prostitucije, preprodajalcev mamil in transseksualne scene New Yorka. David Mancuso je tam odprl več nočnih lokalov: The Anvil, The Manhole in Hellfire so bili takrat glavna zbirališča newyorških homoseksualcev. V devetdesetih pa se je začela povsem drugačna preobrazba, ko so tam kot gobe po dežju začele rasti trgovine takrat še alternativnih modnih oblikovalcev in sprožile verižno reakcijo. Sledili so številni lokali, restavracije in galerije, zaradi česar je revija New York razglasila Meatpacking District za najbolj modno in trendovsko newyorško četrt.

Kavboji z zahodne strani mesta

Tudi High Line Park, najnovejša atrakcija te četrti, ima korenine v devetnajstem stoletju, ko je bilo okoli Gansevoort Marketa več kot dvesto petdeset klavnic in obratov za predelavo mesa. Leta 1847 so newyorške oblasti odobrile gradnjo železnice po zahodni strani Manhattna, katere glavna funkcija je bila dostava mesa. Čeprav so pred počasi premikajočimi se kompozicijami vlakov jezdili možje na konjih, ki so jim rekli West Side Cowboys, se je skoraj vsak dan zgodila kakšna smrtna nesreča. Zato so deseto avenijo poimenovali avenija smrti. Po dolgotrajni javni debati so se ob koncu dvajsetih let odločili za gradnjo nove železnice, ki je potekala približno petnajst metrov nad nivojem ulic. Z gradnjo tako imenovane High Line, ki so jo dokončali leta 1934, so se izognili več kot stotim smrtno nevarnim železniškim prehodom. Vlaki so lahko zapeljali kar v prvo nadstropje ogromnih skladišč, kjer so delavci vsak dan raztovorili in natovorili na tisoče ton mesa. V petdesetih letih pa je cestni promet začel izpodrivati železniškega in potreba po tračnicah na zahodni strani Manhattna je bila iz leta v leto manjša. V šestdesetih so celo podrli dobršen del južnega viadukta. Zaradi te odločitve so se dve desetletji kasneje med lokalnim prebivalstvom začele pojavljati vse glasnejše zahteve po rušenju celotne konstrukcije. Ta proces je nekoliko upočasnil Peter Obletz, domačin iz četrti Chelsea, ki je mestnim oblastem predstavil idejo o obuditvi železniškega prometa v tem delu mesta. Kljub neuspehu je High Line ostala na svojem mestu. Leta 1999 pa sta Joshua David in Robert Hammond, tudi domačina s tamkajšnjih ulic, ustanovila društvo prijateljev High Line. Predstavila sta načrt, kako bi celotno traso High Line lahko spremenili v atraktiven javni prostor.

Namesto rušitve je nastal park

Po dolgotrajnem lobiranju so leta 2003 s podporo župana Michaela Bloomberga organizirali javni natečaj, ki se ga je udeležilo več kot sedemsto arhitektov in urbanistov, njihove ideje pa so razstavili v glavnem lobiju železniške postaje Grand Central. Friends of the High Line in newyorški mestni očetje so nalogo zaupali arhitekturnima studiema James Corner Field Operations in Diller Scofidio + Renfro. Prvi je specializiran za krajinsko arhitekturo, drugi pa za kombiniranje arhitekture s hortikulturo in različnimi oblikami ulične umetnosti. Prvi del parka med ulico Gansevoort in dvajseto ulico so za javnost odprli junija 2009, prejšnji mesec pa je bil odprt še del med dvajseto in trideseto ulico. Park je trenutno dolg nekaj več kot 1600 metrov. Pravzaprav ga precejšen del poteka skozi četrt West Chelsea, ki se ponaša z največjo koncentracijo umetniških galerij na svetu. Na severu pa bo obiskal tudi Hell's Kitchen.

V parku so ohranili originalne tračnice, ki se kljub zarjavelosti odlično vklapljajo v zelenje in betonska tla. Vzdolž celotne trase so postavili atraktivne klopce in ležalnike, ki simbolizirajo železniške tire. Na nekaterih delih so organizirali tribune, s katerih je mogoče opazovati promet po ulici Hudson, občasno pa jih uporabljajo tudi za gledališke predstave, razstave in umetniške instalacije. Predvsem pa so nekdanji industrijski predeli zahodnega dela mesta učinkovito dobili nove zelene površine. Sprehod po tem nenavadnem parku je svojevrstno doživetje. Vseskozi se odpirajo prekrasni razgledi na mesto, ki nikoli ne spi. Park poteka po središču mesta in hkrati ponuja mir, medtem ko je iz daljave slišati velemestni vrvež in hrup.