Tiskane izdaje
Domačinu Ivanu Komelu se je minulo nedeljo smejalo. »Več kot petsto se vas je danes zbralo tu. Lahko se pohvalimo, da ima naša prireditev najdaljšo tovrstno tradicijo v občini in na Goriškem.« Pohodniki od blizu in daleč so se med Biljenske griče podali že 34. leto zapored.
Bilje ležijo ob reki Vipavi in lokalni cesti Prvačina–Volčja Draga–Miren, devet kilometrov južno od Nove Gorice. Zahodni del naselja je nastal na naplavinah Soče, vzhodni na glinastih tleh, ki prehajajo proti severu in vzhodu v flišno gričevje, imenovano Biljenski griči.
Ob Vipavi so nasadi sadnega drevja, predvsem breskev in hrušk, na Biljenskih gričih domujejo obsežni vinogradi. Zgodovinarka Nataša Nemec je v krajevni kroniki med drugim zapisala, da so vinogradniški kompleks začeli urejati aprila 1960. Investitor, tedanje Kmetijsko gospodarstvo Gorica, je po njenih navedbah tu najprej zasadil 80 hektarov breskev in približno 120 hektarov vinogradov.
Kasneje so sodobni vinogradi postopoma zamenjali izkrčen breskov nasad, tako da je bilo od leta 1982 na terasah Biljenskih gričev zasajenih že 167 hektarov merlota, 25 hektarov malvazije in osem hektarov barbere.
Kompleks, ki danes sodi pod okrilje Kmetijske zadruge Vipava, se še vedno vztrajno povečuje. O tem se je mogoče prepričati že s pogledom na nove in obnovljene nasade. Danes je z griči, ki se razprostirajo na 50 do 70 metrih nadmorske višine, tako zasajenih že okrog 240 hektarov. Med rdečimi vinskimi sortami prednjačijo merlot, modri pinot, cabernet sauvignon, med belimi pa malvazija, sauvignon, laški rizling in rumeni muškat.
Tudi v krajevnem grbu
Biljenski griči, ki s svojo slikovitostjo tu pa tam spominjajo na romantično Toskano, so svoje mesto upravičeno našli tudi v krajevnem grbu. Ta je namreč sestavljen iz dveh simbolov, stiliziranega trogričja in bilke. Griči ponazarjajo prav bližnjo gričevnato pokrajino Biljenskih gričev, bilka pa rast in naravno okolje ter se hkrati navezuje na ime kraja, Bilje.
Barvi grba sta zelena in rdeča: rdeča simbolizira barvo zemlje in opeke, kar poudarja dolgoletno opekarsko tradicijo v kraju. Poleg tega rdečo barvo povezujejo z ognjem in ljubeznijo pa tudi z bojem za življenje, ker je pač barva krvi. Zelena pa je barva upanja in rasti, pravijo domačini. Pomeni zmago pomladi nad zimo, življenja nad smrtjo. Prav ta barva je v naravi najpogostejša: to je barva listja, trave in tudi življenja, varnosti, normalnosti. Zato z njo označujejo rastlinje (bilje) ter Bilje kot kultivirano naravno okolje.
Ostanke biljenske tradicije opekarstva je mogoče opazovati tudi z obronkov Biljenskih gričev. Izročilo pravi, da začetki opekarstva na Goriškem segajo že v čas Rimljanov, ko je bila tu cesta, ki je povezovala Akvilejo in Emono. In prav na tej razdalji, tam nekje med Biljami in Bukovico, je bila tudi tretja postaja, ki se je imenovala Ad fornulos, Pri pečeh.
O takratnem obstoju opekarstva priča med arheološkimi izkopavanji leta 1982 odkrita opekarna na ledini Križ Cijan, ki naj bi nastala med prvim in petim stoletjem. Poznejših ostankov dejavnosti, ki je v preteklosti dajala kruh marsikateremu Biljencu, je seveda precej več. Najdete jih v starih opekarnah, po domače frnažah, ki se z visokimi dimniki dvigujejo nad vasmi, med kotanjami tukajšnjih gričev in polj ali na že skoraj tradicionalnih opekarskih dnevih, ki jih domačini pripravljajo v spomin na tiste čase.
Čeprav ni pisnih virov o tem, izdelovanje opeke dokazuje velika količina najdenega materiala, pomešanega z ilovico. V kroniki Bilj je Nataša Nemec zapisala, da so v kraju najprej izdelovali polne zidake in nato še strešnike. Delovni proces je menda trajal več mesecev, saj so delavci najprej ročno kopali ilovico v okolici frnaž, pri tem pa so nastajale jame, ki jih je zalila talna voda.
Opekarji so mešali mastno zemljo, premešano ilovico pa so nato s samokolnicami in vozovi pozimi napeljali na kupe. Oblikovanja so se lotili spomladi. Ilovico so najprej stesali z motikami, ki so jih klepali kot kose, raztesano ilovico pa so nalagali na kupe in jih polivali z vodo, da se je razmehčala. Nato so jo gnetli z bosimi nogami, kar je bilo zelo naporno, opeko pa so žgali v primitivnih pečeh na drva ali hrovatinih. Pekarjev se je zaradi mešanja mastne zemlje prijel vzdevek blatarji in pod tem imenom so Biljenci znani še danes. Sicer pa je 19. stoletje z industrializacijo prineslo tudi razvoj zasebnih opekarn. Takrat je v teh krajih delovalo kar štirinajst peči, ki so jih s hitrim razvojem Gorice in Trsta postopoma začeli posodabljati.
Od Svete gore do Cerja
Seveda pa vas pohajkovanje med tukajšnjimi griči – za pohodnike so lepo urejene in označene tri, šest in dvanajst kilometrov dolge poti – ne bo nagradilo le z razgledi na nekdanje opekarne. Od tod je namreč s pogledom sočasno mogoče lepo ujeti bližnjo Sveto goro in Cerje, Bukovico in Vrtojbo, blizu sta tudi obe Gorici. »Ah, seveda, prav razgledi z Biljenskih gričev so glavni vzrok za obisk pohoda. Ali bi te razglede lahko še bolj promovirali? Zagotovo, čeprav jih marsikje v Sloveniji že poznajo. Sem ponje prihajajo iz Gorenjske, Tolminske, z Obale ...« pravi Ivan Komel, član Športnega društva Bilje, ki dogodek organizira pod pokroviteljstvom domače krajevne skupnosti. »Kar povzpnite se na Svetega Ota, najvišjo razgledno točko, boste že videli ...« On bo že vedel, saj že vseh 34 let sodeluje pri organizaciji dogodka. Tradicijo, ki je za nameček združena še s krajevnim praznikom Bilj, bodo seveda nadaljevali. »Dokler bomo čvrsti in vztrajni, bo zagotovo tako,« zatrjuje Komel.
