»Ribiči« na modnih pistah

Aranski otoki ležijo ob zahodni obali Irske v bližini mesta Galway. Življenje na kamnitih tleh je bilo od nekdaj težko, saj so morali domačini preživeti s tistim, kar jim je hudo skopo odmerila narava. Celo zemljo so ustvarili z lastnimi rokami! Drobili so kamenje, dobljeni pesek pa obogatili z algami in živalskimi iztrebki. Tako je počasi nastajala zemlja, na kateri so pridelovali predvsem krompir ter pasli ovce. Pomembne spremembe je v življenje otočanov prinesla šele redna letalska in ladijska povezava v preteklem stoletju. Za otoke so se začeli zanimati turisti in življenje je postalo udobnejše. Sprva so jih obiskovali pesniki, pisatelji in slikarji. Zlasti sta jih navdušila tradicionalno življenje in gelščina – stari irski jezik, ki se je ohranil na otokih. Druge obiskovalce so pritegnili naravne lepote in – ročno pleteni puloverji.

Otočani, ki so se stoletja preživljali z ribolovom in kmetijstvom, so potrebovali topla in nepremočljiva oblačila. Razvilo se je pletenje, saj so imeli na voljo dovolj volne. Najprej so delali nogavice, kasneje pa so podobno začeli plesti tudi puloverje: v krogih, s štirimi pletilkami.

Sprva so puloverji iz nebarvane volne veljali za najboljši kos oblačil. Nosili so jih na verskih obredih in drugih posebnih priložnostih. Z njimi so dekleta izkazovala tudi naklonjenost do fantov. Če ti je spletla lep pulover, si bil tako rekoč »pečen«. Nazadnje so jih, ker so bili topli in nepremočljivi (saj je volna vsebovala veliko lanolina), začeli nositi še ribiči.

S pletenjem so se, kajpak, ukvarjale predvsem ženske. Znanje izdelave zapletenih vzorcev se je prenašalo iz roda v rod. Še danes pletejo več kot dvajset vzorcev, ki pa omogočajo nešteto kombinacij. Vzorci predstavljajo vse, kar je bilo nekoč povezano s preprostim življenjem otočanov. Diamantni vzorec, na primer, pomeni zdravje in otoška polja. Vozel cable predstavlja ribiške vrvi in upanje na dober ulov. Zig zag opisuje razčlenjeno obalo; družino pa najpogosteje upodablja vzorec, imenovan drevo življenja.

Vsaka družina je imela svoj vzorec

Vsaka družina je pletla svoje kombinacije vzorcev, dodali pa so jim še grb. Med najbolj znanimi otoškimi družinami so MacCarthy, Ryan, O'Connor … Moški so bili večinoma ribiči. Okoliško morje je pogosto zelo razburkano, zato so se dogajale tudi tragične nesreče. Neredko so utopljene prepoznavali po puloverjih, saj je vsaka družina nosila svoje vzorce.

Nekdaj vse pletilje niso premogle pravih pletilk. Deklice, denimo, so največkrat začele plesti kar z oskubljenimi gosjimi peresi ali vrbovimi vejicami. Šele okoli leta 1935 so otočani začeli svoje puloverje tudi prodajati, v desetletju zatem pa se je zanimanje zanje zelo povečalo.

Trgovci, ki so zavohali dober posel, so začeli otočanke zalagati z materialom in pletilkami. Vedno več se jih je zato ukvarjalo s sicer skromno plačano dodatno dejavnostjo. Danes so aranski puloverji tudi strojno pleteni. Poleg ovčje volne uporabljajo dražje materiale, kot so kašmirska in alpakina volna, moher ter svila.

Ročno pletejo predvsem na najmanjšem otoku Inis Meain, od koder jih pošiljajo v svetovne prestolnice mode. Tam so naprodaj v najdražjih butikih. Cena puloverjev je na otokih od 60 do 200 evrov, kar pravzaprav ni veliko, saj lahko izdelava enega samega traja tudi več tednov. Prvotno pletene le iz grobe nebarvane volne je mogoče zdaj dobiti v vseh mogočih barvah.

Tisoč kilometrov 
kamnitih zidov

Aranske otoke so začeli naseljevati v 17. stoletju. Skoraj vse potrebno za preživetje so prvoselci morali izdelati sami. Ovčjo volno so uporabljali za oblačila, kože za obuvalo in izdelavo čolnov, hiše so delali iz kamna in jih pokrivali s slamo. Na otok so dovažali predvsem živino, šoto za kurjavo in – viski. Vse to so plačevali z algami, kamnitimi bloki za nagrobnike, nasoljenimi ribami in menda najboljšim krompirjem na Irskem.

Zdaj je najpomembnejši vir zaslužka turizem, saj v poletnih mesecih otoke obišče tudi do 3000 turistov na dan. Najbolj obiskan je največji izmed treh – Inis Mor ali Veliki otok, na katerem živi dobrih osemsto domorodcev. Ti se morajo zadovoljiti z eno bencinsko črpalko, enkrat tedensko odprto banko, šolo, zdravnikom in dvema medicinskima sestrama.

V največjem zaselku Killronan pričakujejo turiste izposojevalnice koles, nekaj irskih gostiln – pubov, trgovin in turistični urad. Večina obiskovalcev pride le za en dan. Nekateri se sprehodijo samo po bližnji okolici ali do vrnitve ladje poležavajo na lepi peščeni plaži. Žal je morje dokaj hladno in tudi poletno namakanje brez neoprenske obleke ni prijetno.

Podolgovati otok je dolg malo več kot 14 kilometrov. Prečka ga glavna cesta in veliko pešpoti. Pašniki so skrbno ograjeni s kamnitimi ograjami, ki skupaj merijo več kot tisoč kilometrov! Največja znamenitost je vsaj dva tisoč let stara trdnjava Dun Aonghasa, ki jo sestavljata kamnita polkroga, postavljena na rob prepadnih klifov.

Na otoku so še tri podobne, a manjše utrdbe. Poleg njih si je mogoče ogledati razvaline samostana iz 15. stoletja in cerkev svetega Brendana, imenovanega tudi Navigator, ki je menda najmanjša na svetu.