Rimske terme: nova podoba čez staro slavo

Pred dva tisoč leti so si Rimljani omislili kopalne bazene s toplo, vročo in hladno vodo. Rimske terme, kakor takšna kopališča danes imenujemo, so postale kraji za kopanje, plavanje, telesno vadbo, družabno življenje in zlasti v zadnjem stoletju tudi zdravljenje in lajšanje takšnih in drugačnih tegob ter nabiranje duhovnih in telesnih moči. Šopku priljubljenih in tudi v teh časih uspešnih slovenskih termalnih kopališč in zdravilišč se bo sredi letošnje pomladi pridružilo še eno. Po dvajsetih letih mirovanja v samostojni Sloveniji, prej pa več kot štirih desetletjih v vlogi vojaškega zdravilišča, bodo sredi pomladi v Rimskih Toplicah odprli povsem obnovljene in dograjene Rimske terme. Toda preteklost termalnega zdravilišča nad reko Savinjo med Laškim in Zidanim Mostom sega še precej dlje v preteklost. Sloves Rimskih Toplic je svojčas segal po vsem svetu, obiskovale so jih kronane glave … Ali bo tako tudi z novim zdraviliščem, je težko napovedovati, a prenovljene toplice, ki čakajo, da jih ob koncu maja odpro tudi za širšo javnost, bi lahko privabljale petičnejše stranke.

Dokument že iz leta 1328

Kdaj so toplice s termalno vodo prvič uredili v Rimskih Toplicah, ni znano. Očitno pa so jih uporabljali že stari Rimljani, saj so bili v okolici iz tistih časov najdeni nimfam posvečene zahvalne plošče, mozaiki in rimski kovanci. Že v srednjem veku so bile urejene, saj obstaja dokument iz leta 1328, s katerim je prior kartuzije bližnjega Jurkloštra dovolil njihovo prodajo nekemu Kuntu pod pogojem, da zaposli samo sposobne služabnike in služabnice.

Risba toplic iz leta 1747 kaže, da so imele več manjših, med seboj povezanih stavb in cerkvico sv. Antona z zvonikom. Leta 1840 jih je za 20.000 forintov kupil tržaški veletrgovec nemškega rodu G. H. Uhlich in jih začel spreminjati v letovišče. Zgradil je poslopje Zofijin dvorec in povečal število sob najprej na sto, kasneje na dvesto.

Leta 1848 je mimo Rimskih Toplic prispela železnica Dunaj–Trst in postaja z nemškim imenom Römerbad je bila prav pod zdraviliščem. Vlak kot takratno najhitrejše in najudobnejše potovalno sredstvo je začel dovažati goste.

Od elite do JLA

Ohranjeni dokumenti in zapisi o tistih časih pričajo, da so v toplice prihajali samo zelo premožni obiskovalci, domačinov in Slovencev pa ni bilo med njimi. V zgodovinskem parku ob zdravilišču, ki je skoraj v celoti ohranjen, so imenitneži posadili tudi kakšno eksotično drevo, klopce in razgledne točke v parku se imenujejo po znamenitih osebnostih, ki so tam za hip postale ali dlje posedele.

Ob ploščadi s kostanjevim drevoredom je bila topliška cerkev, nasproti paviljon za orkester, ki je ob popoldnevih igral na prostem, zvečer pa v kopališkem salonu. V zdravilišču so imeli igralnico za biljard, v gozdu je bilo teniško igrišče, na pobočju strmega travnika pokrito kegljišče.

Ruski ujetniki so med prvo svetovno vojno uredili čez park sprehajališče Ruska steza, leta 1931 pa so toplice dobile tudi termalno kopališče na prostem. Med drugo svetovno vojno je bila v njih bolnišnica za nemške ranjence in družina Uhlich se je po vojni odselila. Toplice je prevzela JLA in jih do leta 1991 uporabljala kot vojaško termalno zdravilišče. Nato so jih zavzeli slovenski teritorialci oziroma Slovenska vojska, šele v tem tisočletju pa jih je prevzel konzorcij osmih domačih družb in se jim odločil povrniti nekdanjo slavo in jo razširiti. Več o tem, kako jim je uspelo, potem ko jih bodo tudi uradno odprli.

Pridni Uhlichovi

Kot rečeno, so za blagodejne učinke rimske termalne vode vedeli že v času Claudie Celeje. Rimski kamni z zahvalnimi napisi kopalcev, ki so si tod okrepili zdravje, so vzidani v rotundi glavnega kopališkega poslopja. V slovenščino prevedeno nemško ime kraja ni starejše od dvesto let. Nekoč se je imenoval Toplice pri Laškem, ko pa so v Laškem začeli uporabljati tamkajšnji vrelec, so jih preimenovali v Rimske Toplice.

Večina zdraviliških objektov in park za njimi je izpred prve svetovne vojne. Prvi izmed Uhlichov in njegova soproga Amalija sta dala narediti obsežne nasade in drevorede s tujimi drevesi, novo kopališko poslopje in kopalne kabine iz kararskega marmorja z rotundo, kopalni bazen, Hrvatski stan, čitalniško in salonsko poslopje, Zofijin dvorec, Švicarijo, Šarlotino razgledišče … Uhlichi so leta 1911 zgradili celo železobetonski most čez Savinjo do železniške postaje, ki je bil do takrat lesen, ter plavalni bazen s termalno vodo ob desnem bregu Savinje, ki je odprt še dandanes.

Med spominskimi sekvojami

Park v strminah in na terasah nad desnim bregom Savinje nad zdraviliškimi poslopji so pred leti varuhi naravne dediščine podrobno popisali in ovrednotili. Sprehod skozenj že zdaj prinaša pravljično izkušnjo in takšnega nima nobeno slovensko zdravilišče. Poti in počivališča v njem imajo posebna imena. Ruska steza oziroma prej Viktorijina promenada se vije okoli skledaste jase s tremi orjaškimi sekvojami, ki so bile leta 1879 zasajene v spomin na obisk pruske prestolonaslednice Viktorije. Sadike so pripeljali iz londonskega botaničnega vrta Kew Gardens. Romantična divja krajina parka je zasajena z eksoti, kot so kavkaške jelke in smreke, koloradske jelke, orjaški klek, lawsonova pacipresa, grahasta pacipresa, kalifornijska rdeča cedra, japonska srpavka, kanadska čuga, japonska luskavka, ameriška duglazija, nutkasta pacipresa, izmed listavcev številne lipe in lipovci, tulipanovci, javorolistne platane, cigarovci, črni oreh, hrasti dobi in robinije.

Kopica kronanih glav

Zdravilišče s parkom je bilo ustvarjeno za petične in modrokrvne goste, zato so steze kljub razgibanemu terenu speljane lagodno, po njih se je mogoče sprehoditi z otroškim ali invalidskim vozičkom. V Vladimirovem parku pod Sofijinim dvorom je nekoč raslo 400 murv s sviloprejkami.

Kraji v parku spominjajo na slavne obiskovalce in podobe, ki so jim rojile po glavi, počivališča in razgledišča so bila nekoč opremljena z uticami in klopcami z imeni, kot so Šarlotino razgledišče, Olgin sedež, Velika lipa, Slamnata strešica, Dežnik, Amalijin grič, Belvedere, Grillparzer, Miza v gozdu, Studenček, Gustavova vzpetina in podobno.

V toplicah se je zdravil avstrijski dramatik Franz Grillparzer, marmornata plošča nad kamnito kadjo priča, da se je tam kopala napolitanska kraljica Karolina, Napoleonova sestra. Vuk Stefanović Karadžić je na stara leta s hčerko obiskal toplice, prihajali so Nemci iz monarhije, Tržačani, Madžari, Zagrebčani, enkrat celo sama angleška princesa.

Zdaj Rimske Toplice, pravzaprav Rimske terme, čakajo na novo rojstvo in veliko slavo.

O tem, kako zdravilna je rimska voda in kaj bo mogoče v njej in ob njej početi, pa več čez približno dva meseca, ko bodo zraven »spustili« tudi širšo javnost.