Rupnikova linija: poročna dvorana v nesojeni bojni utrdbi?

V teh dneh urejajo vhod v slemenski utrdbi Goli vrh, ki sodi med največje obrambne objekte razvpite Rupnikove linije.

Objavljeno
01. junij 2011 13.00
Marijana Hanc, Trip
Marijana Hanc, Trip
Rupnikovo linijo oziroma sistem utrdb, ki jih je pred izbruhom 2. svetovne vojne gradila Kraljevina Jugoslavija vzdolž rapalske meje, pohodniki bolj ali manj že poznajo. Obiskovalcem Poljanske doline je namreč na voljo tematska pot, v katero sta vključeni tudi največji znamenitosti obrambne črte: podzemni slemenski utrdbi Goli vrh in Hrastov grič. A Goli vrh ne bo več dolgo tak, kot s(m)o ga bili vajeni.

Na Golem vrhu namreč v teh dneh delavci RGP iz Velenja in trboveljskega RTH Rudnik sanirajo rov utrdbe, nato pa bodo uredili tudi vhodni portal in okolico. Marjeta Šifrar, višja svetovalka za turizem in razvojne projekte na občini Gorenja vas-Poljane, je povedala, da so bunkerja Hrastov grič in Goli vrh pred dvema mesecema razglasili za kulturna spomenika lokalnega pomena, da bi občina lahko kandidirala za finančna sredstva na državni in evropski ravni.

Radi bi povečali njuno pričevalnost, ju bolje predstavili obiskovalcem in spodbudili učno-predstavitveno in znanstveno-raziskovalno delo. Ti dve utrdbi sta sodili v t. i. tretji sektor, ki se je raztezal med Škofjo Loko in Vrhniko. Na Žirovskem vrhu je Rupnikova linija potekala po grebenu in po njegovi sončni strani do Smrečja in na vrh Svetih Treh Kraljev.

Lastnik utrdb je država, upravlja pa jih ministrstvo za obrambo. Že pred desetimi leti je občina pridobila soglasje, da jih lahko nameni za turizem, zato so jih v sodelovanju z lastniki, turističnimi delavci, jamarskim društvom in drugimi prostovoljci očistili. Notri je bila vse vrste nesnaga, ki se je kopičila 70 let. Občina je financirala tudi postavitev vrat, sicer bi se notri vozili z mopedi, je razložila Marjeta Šifrar.

Ob sodelovanju z zavodom za varstvo kulturne dediščine je občina kandidirala na projektu Culth:ex Carinthia-Gorenjska, Brezmejni kulturni užitki. Večina, to je 85 odstotkov od 80.000 evrov, bo prispela iz Bruslja, 10 odstotkov bo prispevala država, pet odstotkov pa naša občina, je še navedla Šifrarjeva.

Tesna vstopna luknja

Prav s pomočjo tega denarja zdaj delavci odkopavajo vhod v slemensko utrdbo Goli vrh na najvišjem delu Žirovskega vrha (nadmorski višini 950 metrov). Ta vhod se je namreč po koncu 2. svetovne vojne sesul.

Vstop v utrdbo je bil vse doslej možen le skozi okroglo železno lino na visokem vršnem bunkerju, kar pa je bilo precej nevarno. Zlasti starejši in nekoliko obilnejši ljudje so utegnili imeti pri adrenalinskem dvigu in spustu težave. Od tega vhoda nato v notranjost vodi še 121 stopnic.

Prizadevni Poljanci po tej obnovi že snujejo program, s katerim bi dejansko oživili utrdbe. Ena od zamisli je denimo, da bi v tej postavili muzejsko zbirko; druga pa, da bi bila v prostorni dvorani poročna dvorana.

No, to so za zdaj le sanje, v smehu priznava Marjeta Šifrar. Kot pravi, Poljanci v utrdbi, ki je predvsem velik arhitekturni dosežek (globina 25 metrov, en kilometrov dolg labirint) ne bi radi izpostavljali vojaških vidikov, saj dejansko nikoli ni bila uporabljena v bojne namene.

Vojska, nato še peki 
in mesarji

Rupnikova linija naj bi na tem območju varovala Jugoslavijo pred italijanskim napadom. Ime je dobila po generalu slovenskega rodu Leonu Rupniku. Graditi so začeli leta 1937, dokončali pa naj bi jo leta 1947, a jih je prehitela vojna. Marca 1941 so tako prenehali graditi, obrambna linija pa se ni nikoli uporabljala za te namene.

Kot navaja etnologinja in kulturna antropologinja konservatorka Aleksandra Renčelj Škedelj, ki je pripravila utemeljitev za razglasitev Hrastovega griča in Golega vrha za kulturna spomenika lokalnega pomena, so vsi bunkerji od Blegoša do Žirovskega vrha zgrajeni s peskom, ki so ga namleli v bližnjem kamnolomu, v posamezen objekt pa naj bi vgradili okoli 95 ton železa in 1600 kubičnih metrov betona.

Utrdbe so poleg vojske gradila tudi civilna podjetja, tako da je dobilo delo precej domačinov. V tistem času je denimo vzniknilo veliko makadamskih cest, v kraje pa je prišla tudi elektrika. Domačini so odpirali pekarne in mesnice, povečala se je potreba po gostinski ponudbi, razmahnili sta se čevljarstvo in prevozništvo.

Med vojno so Italijani uničili številne utrdbe zaradi lastne varnosti in pomanjkanja železa. Po 2. svetovni vojni so bile večinoma pozabljene, le nekatere je še uporabljala JLA. Širši javnosti so postale znane šele pred nekaj leti. Večina je zapuščenih in le še klavrno propadajo.

Veličastni, a zgolj na papirju

Na strateško najpomembnejših točkah so leta 1938 začeli graditi posebno močne odporne centre (bojne bloke), ki so bili sestavljeni iz več podzemno povezanih objektov.

Po načrtih iz leta 1937 naj bi imeli prostor za vojake, skladišče streliva, bolnišnico, urejene naj bi bile filtracija zraka, strojnica, kuhinja, delavnica itd. Zgledovali so se namreč po čeških in francoskih utrdbah.

Zaradi pomanjkanja denarja so načrte najprej oklestili, dokončno pa jih je »zminiral« izbruh 2. svetovne vojne, zato bojni bloki nad stopnišči utrdb na Žirovskem vrhu nikoli niso bili postavljeni. Zgrajeni pa so bili glavni rovi do vseh treh stopniščnih jaškov, vključno s stopnišči ter nekaj skladiščnimi prostori.

Po Rupnikovi liniji vodi tudi urejena tematska pot. Iz Gorenje vasi vas popelje čez Volčje njive mimo Ferjančeve domačije do utrdbe na Hrastovem griču. Ob poti so tudi tematske table s krajšimi opisi načina gradnje bunkerjev ter življenja pred 2. svetovno vojno.

Turistično društvo Gorenja vas vsako leto decembra organizira pohod do ene od utrdb in brezplačen ogled. Več o vodenju po Rupnikovi liniji (skupina do 10 obiskovalcev mora denimo za ogled skupaj odšteti 35 evrov) pa je mogoče izvedeti pri vodnikih, ki se oglašata na tel. številki 041 527 914 in 041 465 920.