Sandton City, južnoafriški Wall Street

Človek gre lahko skozi njegov razkorak, tudi najvišji mu sežejo le malo čez kolena, nihče do pasu. Nihče, tudi najbolj ošabni si ne želi, da bi bilo drugače, čeprav gre zgolj za kip nadnaravnih dimenzij in čeprav gre zgolj za nakupovalno in hotelsko središče sredi Johannesburga.

Nelson Mandela stoji sredi Sandton Cityja v Johannesburgu, smeji se, nikakor ne pokroviteljsko, to nikoli ni bil njegov slog, smeji se kot človek, ki je videl več in dlje od drugih in zdaj gleda, kaj bo nastalo iz ideje o mavričnem narodu. Bo zaživela, bo Južna Afrika kdaj, nekoč, raje prej kot kasneje, a samo, da bi postala dežela enakih priložnosti za vse njene prebivalce, ko ne bo več obveznih kvot za zaposlovanje večinskega črnskega dela prebivalca, ko bo vse temeljilo na znanju, na kakovosti, na veri v skupno dobro? Bo zgodovina kdaj oproščena? Pozabljena namreč ne bo nikoli.

Mandela tudi ne misli, da je njegov kip nadnaravnih dimenzij sredi modernega in mondenega središča cenen, da sta bila njegova lik in delo izrabljena za napačen namen, da je to lahko tudi posmeh tistim milijonom njegovih rojakov, ki tja sploh nikoli ne pridejo, ker ne morejo, ker to ni njihov svet, ker tudi če bi prišli, ne bi imeli tam kaj početi. O, ne. Mandela je namreč v skoraj treh desetletjih, ki jih je preživel na zaporniškem otočku Robben Island pred Cape Townom, dobro razmislil, da ne bi imelo smisla razdirati stvari, ki jih je sicer postavil režim, ki je stavil na apartheid, temveč jih pametno uporabiti v skupno dobro. Ko bo čas za to. Mandela zato na Sandton City ne gleda zviška, kot revolucionar, kot bi gledal na primer Fidel Castro. Mandeli je všeč tudi moderna Južna Afrika, tudi tisti njeni deli, ki so večini nedostopni. Tega ne spremeni niti dejstvo, da je bil Sandton City odprt leta 1973, tako kot podobna komercialna središča v Hillbrowu, nekdanjem uradniškem središču Johannesburga, in Cape Townu, ter da je njegova arhitektura pravzaprav spomenik apartheidu. Tudi to je del njegove zamisli o mavričnem narodu. Sprejmi, asimiliraj, prispevaj, deli, živi in pusti živeti.

Sredi Sandton Cityja stoji igrišče za mali nogomet. Je prostor za vsakogar, največkrat za turnirje ekip, ki se v središče Johannesburga pripeljejo v kombijih, tako imenovanih tro-trojih. Tro-troji so sredstva javnega prevoza za revne prebivalce Južne Afrike in vozijo po sistemu in voznem redu, ki ga poznajo tisti z dna družbene lestvice. Tro-troji so podzemna železnica in dvonadstropni avtobusi Johannesburga v enem.

Zaza se na delo v Sandton City že dolgo ne vozi več s tro-trojem, ampak s taksijem. Zaza je tako kot predsednik Južne Afrike Jacob Zuma pripadnica plemena Zulu, a med njima je velik prepad. Zuma si namreč kot zaslužni borec za svobodo jemlje iz družbe, ki jo vodi. Zuma aidsa ne jemlje najbolj resno, sicer ne bi trdil, da bilo posilstvo uslužbenke upravičeno, saj je ženska vendar nosila kratko krilo. Zuma seveda ni Mandela.

Zaza je lepotica, prav zares. V Sandton City, kjer se baha nekaj hotelov visoke kategorije, hodi ponujat svojo družbo. V katerikoli obliki. Ker, tako pravi, zbira denar za študij. Noče namreč biti natakarica ali receptorka ali sobarica, Zaza hoče dobiti mesto v novi Južni Afriki. In zato potrebuje sredstva. Zazo moti Zulov odnos do aidsa.

Sandton City je mesto za odlično nakupovalno pohajkovanje, za organiziranje mednarodnih konferenc, za spodobno, ne tudi povsem vrhunsko kulinariko, za nastavljanje soncu v relativnem miru, ki z ničimer ne izdaja jeze v manj srečnih četrtih. Sandton City je tudi kraj, v katerem se prijateljice noči iz sosednjih držav z domačinkami borijo za preživetje, ki na stranke čakajo kar tam, sredi alej trgovin in hotelov. In pomembni gostje nič ne rečejo, ker je tudi to del ekonomije. Tam so vsaj pod nadzorom. Zunaj med uličnimi prodajalci poteka vojna za preživetje.

Obiskovalcu je po nekaj zaporednih obiskih Sandton Cityja jasno, da je slika moderne Južne Afrike. V njem je vse. Njegovi lastniki načrtujejo, da bi ga spremenili v južnoafriški Wall Street.

Vprašanje je le, v katero smer se bo mavrični narod razvil.