Smaragdna bohinjska lepotica poje mi

Bohinj s svojimi lepotami nam ponuja marsikaj: plavanje v jezeru, soteskanje, jadralno letenje ter neskončno možnosti potepanja po osrčju Julijskih Alp. Rafting pa se nam ponuja pred nosom na Savi Bohinjki. Tudi zdaj, ko Slovenijo, tudi Gorenjsko, pesti suša.

V dolini je več ponudnikov storitev raftinga (Alpinasport  in Bled Rafting), pa še kakšen bolj »ljubiteljski« bi se našel. Vendar pa je morda še večji užitek takrat, ko ima človek lastno plovilo in se poda na svojo pot po reki navzdol. Z težavnostno stopnjo II (od štirih stopenj) se da priti do Soteske 17 kilometrov nižje po dolini, od tod pa še devet kilometrov do sotočja s Savo Dolinko. Vendar pa je tam precej težje in s tem posledično bolj tvegano.

O pet do petnajst kubikov

Bohinjko je treba dobro poznati in za plovbo izbrati pravi dan. Sama po sebi ni posebej hudourniška, saj jezero deluje kot izravnalni bazen. Zna pa biti v sušnih poletjih precej plitva in posledično neprijetna za občutljivo dno čolna. Spremljati je torej treba njen pretok. Ob dnevnih, ko je pretok ob Svetem Janezu, torej pri izhodu iz jezera, večji od 15 kubičnih metrov na sekundo, ni pametno tvegati.

Reka se spremeni v besnečo drčo, ki na ovinkih pošteno drvi, pri tem pa tvori še vrsto neprijetnih vrtincev. Ti človeku ob pogledu nanje, ob sicer neskončno bistri smaragdni reki, prav gotovo dvignejo adrenalin. Ob dnevih, ko se njen pretok spusti pod pet kubičnih metrov na sekundo, pa je bolje ostati kar doma. Bohinjka se po dolini navzdol večkrat razlije po prodiščih in takrat iz rečnega toka gledajo že na pogled sovražne skale, ki grozijo, da s čolnom pot končamo prav na njih.

Reka redno preseneča

V dnevih, ko sestavimo ugodno kombinacijo zgoraj naštetega, je spust po reki pravo ugodje za dušo in telo. V trenutku, ko se zapeljemo pod kamnitim mostom, je kulturne krajine konec in zaplujemo na tako rekoč neokrnjeno reko. Sava Bohinjka nam s svojo lepoto že na samem začetku vzame dih. Njene brežine so prekrite z obrežnimi drevesi, sama reka pa je živo zelene barve, je popolnoma čista in vidi se vsak posamezen kamen na dnu več metrov globokih tolmunov.

Vsa leta, kar plujem po rekah, me vsakokrat preseneti, kako čas spreminja razmere na reki. Človek bi mislil, da reko pozna do obisti. Potem pa se zgodi, da so prejšnje leto urejevalci strug na novo uredili kako brežino, zaradi poplave je reka spremenila vodni tok, prej glavna struga je zdaj s kamenjem posuta brežina. Nenadoma je vse novo.

Ni za lenobne uživače

Sava Bohinjka je živahna reka in veslača pripravi do pozornosti. Tu ni lenarjenja v čolnu kot na številnih drugih slovenskih rekah. Ves čas je treba paziti na brzice, na balvane, ki se skrivajo tik pod vodno gladino. Ves čas je treba paziti na dele reke, kjer se reka razširi na prodnate ravnice. Takrat moramo dati oči na peclje in poiskati vodno pot. Zakaj bi človek hodil iz plovila, ga nosil naokoli, če se da lepo peljati?

S svojo dejavnostjo je človek še kako pripomogel, da je popotovanje po reki polno dodatnih izzivov. Z glavne ceste, ki po desni strani vodnega toka pelje proti Bledu, se na levo spusti več cest, ki povezujejo vasi na drugi strani reke. Od nekdaj ljudje ne maramo, da reke izpodjedajo stebre, ki nosijo mostove. Da bi reki to preprečili, je treba umiriti njen rok. To storimo tako, da nižje od mostu postavimo jez. Za njim nastane malo jezero in v njem mirna voda. Vendar mora reka kljub vsemu odteči naprej. Čez metrski jez se spušča v slapu in čezenj je treba pluti. Z brega morda ni videti preveč zahtevno, vendar pa tistega, ki je še nad jezom in ve, kam se je treba spustiti, dobesedno pripravi k pozornosti. Prav posebej neprijetne so »rolbe« – vodni vrtinci, ki te povlečejo nazaj pod jez, če se ne oddaljiš pravočasno. Posebej je zadeva nervozna takrat, ko lokalni mulci opazijo veslača in gredo na most pogledat, kako in če sploh ti bo uspelo premagati oviro. Njihovi komentarji z varnega mostu prav gotovo ne pripomorejo k dvigu morale.

Za vsakogar nekaj

Kljub sorazmerno mrzli vodi najdemo na reki tudi še druge ljudi, ki prav tako uživajo. To so številni kopalci, ki z improviziranih odskočnih desk skačejo v tolmune in se kopajo v reki. Na bolj samotnih krajih pa tudi številne ribiče, ki muharijo v reki. Sava Bohinjka torej nudi za vsakogar nekaj. Ko se pod vasico Nomenj zapeljemo še mimo slikovitega slapu Grmečica, se približamo Soteski in njeni hidroelektrarni in današnjega potovanja je počasi konec.

Ob železniškem in cestnem mostu, ki stojita drug ob drugem, se potovanje konča. Na prodišču potegnemo raft na kopno. Od prometnega sredstva, ki nam je naredilo veliko veselja, postane le še breme, ki ga je treba pospraviti in pripraviti za naslednjo avanturo. A to je že druga zgodba.