Tiskane izdaje
Kje je v Kočevju kratek čas živel kaplan Franc Seliški Finžgar, kje je odraščala Ela Peroci in ali je most pri župnijski cerkvi res Karlov most? Našteto in še veliko več lahko domačini in obiskovalci izvedo na Sprehodu po Kočevju. Tako se imenujeta zloženka in vodeni ogled po mestu ob Rinži, kjer so v krožno pot zajeli 25 najzanimivejših točk.
Da Sprehod po Kočevju ne bi bil predolg, so v Pokrajinskem muzeju Kočevje, kjer so pripravili program in zloženko, načrtno izbrali 24 stavb in en most. Tako lahko z vodnikom prehodijo krožno pot tudi otroci ali starejši in v tem času prek stavb spoznajo zgodovino mesta ob Rinži. »Izbor ni bil lahek, toda ogled smo morali omejiti na uro in pol,« pravi Vesna Jerbič Perko, kustosinja Pokrajinskega muzeja Kočevje, ki je oktobra, ko je izšla zloženka, vodila domačine in razkrivala večinoma neznana dejstva kočevske zgodovine.
Pot se začne pri verjetno eni bolj znanih kočevskih zgradb, sedanjem Šeškovem domu, ki je bil zgrajen v letih 1937-1938 kot Sokolski dom. Po kratkem sprehodu mimo prostora, kjer sta nekoč stala prva kočevska župnijska cerkev in nekdanje pokopališče – na kar spominja kapelica z Jarmovim Križanim –, gre pot po Tesarski ulici. »Imena ulic, o katerih ponavadi niti ne razmišljamo, imajo svoj pomen, tako da ni treba razlagati, katera obrt je bila nekoč najbolj razširjena v tej ulici,« je med sprehodom razlagala Vesna Jerbič Perko, prepričana, da bi tudi iz tega lahko naredili zanimivo zgodbo.
Ustavili smo se pred Nebotičnikom, še vedno markantno stavbo, ki je bila leta 1910, ko jo je zgradil slovenski podjetnik Anton Kajfež, najvišja na Kočevskem. Tu je mladost preživela Ela Peroci. »Na drugi strani ceste pa je bila Kajfeževa žaga,« je razlagala vodnica Vesna, ki nam je s pripovedovanjem risala nekdanjo podobo Kočevja, ki je imelo jasno zarisane meje, kjer je mesto in kje se začne podeželje.
Kočevje, ki je bilo prvo mesto v Sloveniji, kjer je zasvetila javna razsvetljava, je bilo nekoč veliko bolj živahno kot danes, s številnimi hoteli, gostilnami, šolo za slepe ... Imelo pa je tudi lepo število vil. Pravzaprav je bila osrednja ulica, sedanja Ljubljanska cesta, posejana s premišljeno urejenimi stavbami premožnejših družin, ki so imele za današnje razmere velike vrtove.
Ena takih je bila vila Tschinkl, ki je imela še izrazitejše okrasje, danes pa na nekdanji sijaj spominjata izrezljana lesena balkona. Nasproti stoji pred leti obnovljena in verjetno najlepša vila na Kočevskem, Sajovčeva vila, ki je najznačilnejši primer secesijske arhitekture v Kočevju in ki je dobila ime po odvetniku dr. Ivanu Sajovicu, prvem slovenskem županu Kočevja.
Sprehod se nadaljuje proti središču mesta, mimo gostilne Beljan, ki izstopa s kamnitim pročeljem, ki spominja na zunanjost kočevske župnijske cerkve. Ta gostilna je bila pojem slovenstva na nekoč nemškem jezikovnem otoku kočevskih Nemcev in je dajala zavetje kočevskim sokolom, ki so tu ustanovili svoje društvo, obenem pa je tu delovala slovenska čitalnica.
Pravzaprav je ob vsej glavni kočevski ulici, sedanji Ljubljanski cesti, vrsta pomembnih zgradb; od gimnazije, ki sodi med najpomembnejše kočevske spomenike 19. stoletja, do številnih vil: vile Kajfež, Tomitsch, Röthel do hotela Sonce, ki je zdaj bolj znan kot napol propadajoča Rdeča hiša. »Tu je med drugim razstavljal znani slikar kočevarskega rodu Michael Ruppe,« je zanimivosti nizala Vesna Jerbič Perko.
Staro župnišče, ki je bilo zgrajeno leta 1866 in kjer je v letih 1896–1898 bival kaplan Fran Saleški Finžgar, se dotika mostu pri župnijski cerkvi, ki so mu s Sprehodom po Kočevju spet »našli« ime – Karlov most, po vojvodi Karlu Auerspergu. »V tem delu mesta je o skorajda vsaki stavbi – seveda tudi o župnijski cerkvi, ki so si jo Kočevarji zamislili kot stolnico – mogoče povedati ogromno,« pravi vodnica.
Nas pa je vodila mimo nekdanjega hotela Trst v staro mestno jedro, ki so ga pred vojno imenovali Sauzipf. Tu izstopa enonadstropna Predalčna hiša, imenovana tudi Danska, ki je bila zgrajena leta 1909 in ima v slogu severnonemške arhitekture v stene vgrajene tramove.
Potem smo stopili do kina, pa vile Krauland in sedanje Bračičeve šole, tja do hotela Post. Tu se sprehod konča, le streljaj od zapornic na Rinži, pa si spet na izhodiščni točki pri Šeškovem domu. »Druge kočevske zanimivosti, kot je na primer del mesta, kjer je začela delovati današnja pivovarna Union, pa vodarno in elektrarno ter železniško postajo bomo zaradi oddaljenosti vključili v kolesarsko različico,« napoveduje Vesna Jerbič Perko, saj je bil Sprehod po Kočevju med domačini, ki tako odkrivajo malo znano preteklost domačega kraja, izjemno dobro sprejet.
