Transfagarasan, pravljična, a neznana alpska cesta

 Nekoč je cesta v Transilvanskih Alpah služila le vojski, danes kolesarjem, filmarjem in turistom.

Objavljeno
04. december 2012 10.41
Staša Lepej Bašelj
Staša Lepej Bašelj
Evropski stereotipi o Romuniji so ukleščeni v miselnost, da je Romunija revna, umazana in nevarna država, kjer te oropajo sredi belega dne. Poznavanje te dežele se konča pri Bukarešti kot glavnem mestu, pri Drakuli, diktatorju Ceauşescuju in Ciganih.

S takšnimi predstavami delamo krivico tej slikoviti deželi s še neokrnjeno naravo, strmimi Karpati, gorskimi jezeri, podzemnimi jamami, narodnimi parki, neskončnimi žitnimi polji, delto Donave, srednjeveškimi mesti, bogato zgodovino, mešanico kultur in narodov. No, in ena izmed znamenitosti, ki se jo izplača ogledati, je prav gotovo alpska cesta Transfagarasan v Južnih Karpatih.

Ceauşescu si zaželi 90 kilometrov ovinkov

Gorovje Fagaras (ali Transilvanske Alpe) leži v Južnih Karpatih in ima kar osem vrhov, ki so višji od 2500 metrov. Značilnost teh gora so številna ledeniška in alpska jezera, ki ležijo na visoki nadmorski višini. In prav gorovje Fagaras je prepleteno z drugo najvišjo alpsko cesto v Romuniji, z magistralo Transfagarasan (DN7C), ki se dvigne vse do 2034 metrov visoko. Najvišja gorska cesta v Romuniji je Transalpina v gorovju Parang v Vzhodnih Karpatih, ki se vzpne kar do 2145 metrov.

Cesta Transfagarasan s svojimi 90 kilometri ovinkov in zavojev povezuje mesti Sibiu in Pitesti in zgodovinski pokrajini Transilvanijo in Vlaško. Cesta vodi do najvišjih vrhov Južnih Karpatov, vse do vznožja Modoveana (2544 m), najvišje gore Romunije.

Cesto je ukazal zgraditi diktator Nicolae Ceauşescu med letoma 1970 in 1974, ker je želel zagotoviti hiter dostop vojske čez gore, če bi Sovjetska Zveza poskušala napasti Romunijo. Cesto so gradili vojaki, gradnja pa je bila zelo draga in je zahtevala tudi človeške žrtve. Po uradnih podatkih naj bi med gradnjo umrlo 40 ljudi, neuradno pa več sto. Minerji, ki so razstreljevali skale, so viseli v skalah v navezah po 20, tudi 30 ljudi, da jih močni vetrovi ne bi odpihnili v prepade. Mnogim ni uspelo in jih v prepadih niso nikoli našli, niti jih niso iskali. Delavci so umirali tudi zaradi plazov. Zgodba, ki nekoliko spominja na Rusko cesto na Vršiču.

Cesta je od konca oktobra do maja zaradi snega zaprta. Kakšno leto se zgodi, da cesto zaradi sneženja in slabega vremena zaprejo tudi sredi poletja. Na obeh straneh vstopa na cesto in tudi vmes so informacije o njeni prehodnosti. Povprečna hitrost na njej je 40 kilometrov na uro. Voznike, ki se nameravajo odpraviti na to cesto, opozarjajo, naj nujno preverijo stanje zavor na svojih avtomobilih. Že večkrat se je zgodilo, da so avtom odpovedale zavore in so zgrmeli v dolino.

Topgearovci so bili očarani

Najlepši in najbolj spektakularen je severni del magistrale (iz smeri mesta Sibiu), ki se vije do jezera Balea v strmih zavojih in ostrih ovinkih. Na tem delu ceste potekajo kolesarska tekmovanja Tour Romunije (Turul Romaniei), ki so po zahtevnosti enaka kot vzponi na slavnem tekmovnaju Tour de France. Nad slikovito cesto so navdušeni avtomobilisti, kolesarji, motoristi in pohodniki.

Septembra 2009 so posneli na cesti Transfagarasan eno izmed nadaljevanj za znano britansko TV-oddajo Top Gear; cesto so označili za eno najlepših na svetu.

V gorovju Fagaras so snemali nekaj filmskih prizorov za filmski spektakel Gospodar prstanov.

Cesta je podobna naši na Vršič, ovinke je treba celo manj »popravljati« in proti vrhu je bolj prostrana in zelo razgledna. Nekje na sredi je spodnja postaja nihalke, ki vozi potnike do jezera Balea. Jezero Balea (Lacul Balea) dobesedno pomeni ledeniško jezero, obdano z gorskimi vrhovi – in ti se ošabno ogledujejo v bleščeči mirni gladini jezera, ki je dolgo 360 metrov, široko 240 metrov in globoko 11 metrov. Jezero šteje za pravi naravni biser, voda je jasna, čista in ledeno mrzla. Nihalka vozi do jezera tudi pozimi, zato je takrat to edini možen dostop do jezera. Vendar pa ta pot ni za ljudi z vrtoglavico, saj gondola vozi na veliki višini. Globoko pod seboj vidimo kačasto cesto, smreke in prepade. Lepo se vidi tudi slap Balea, ki leži na nadmorski višini 1234 metrov, voda pa pada 68 metrov v globino. Do slapu se pride peš s spodnje postaje žičnice in je treba do njega kar strmo v hrib. V bregovih nad cesto, na katerih raste le nizka trava, se pase na stotine ovčk, ki so od daleč videti kot kamni.

Cesta se dvigne do 2034 metrov, ima pet predorov in več viaduktov. Pri jezeru Balea gre cesta skozi najdaljši cestni predor v Romuniji, dolg 884 metrov. Pri tem predoru nastane matematični problem: kako bo šlo več v manj. Na začetku predora je namreč opozorilna tabla, da je visok 3,60 metra, vanj pa poskuša zapeljati avtobus, visok 3,70 metra. Kaj zdaj? Bo šlo skozi? Gre! K sreči nasproti ne pripelje še drugo večje vozilo. Na zemljevidu seveda ni oznak, da cesta in predor morda nista prevozna za avtobuse ...

Ledeni hotel

Na vrhu prelaza, tik pred predorom, so druga ob drugi nanizane stojnice, ki ponujajo pristno domačo hrano: domače klobase, dušeno slanino, kruh, sire, med, žganje ter zeliščne tinkture in sirupe, sadje in zelenjavo ter tudi ročno izdelane jopice, srajce, vezenine in lesene izdelke.

Nekaj korakov stran od ceste leži na vrhu prelaza na višini 2044 metrov jezero Balea, ob njem pa koča Cabana Lacul Balea, ki jo je dal menda zgraditi sprva kot brunarico Nikolae Ceauşescu. V njej je diktator, nekakšen arhitekt te slovite ceste, svoje čase preživljal dopust. Brunarico so pozneje razširili in odprli za turiste.

V zimskem času je jezero okovano z meter debelo plastjo ledu in pokrito z visokim snegom. Iznajdljivi turistični delavci so pred leti dali zgraditi prvi ledeni hotel v Evropi. Od takrat ga zgradijo vsako leto poleg koče na jezeru, odprt pa je do aprila oziroma dokler se ne stopi led.

Lokalni obrtniki sekajo ledene bloke iz jezera in jih polagajo na kovinsko-leseno konstrukcijo. Ledeni hotel premore 14 sob, vsako leto ga zgradijo drugače. Temperature v hotelu so stalno od –2 do +2 stopinji Celzija. Postelje so oblečene v kože severnih jelenov. Toploto zagotavljajo posebni vložki za izolacijo, posteljnina, krzno in specialne vreče. Hotel premore lastno ledeno cerkev z oltarjem, saj prirejajo v njem poroke, tudi zlate in srebrne, in krste. Na romantičnih ledenih večerjah sedijo gostje ob svečah na stolih iz ledu, pokritih s kožami. Večerja v ledenem hotelu stane 45 evrov na osebo, cena prenočevanja pa je 40 evrov na noč.

Zimska pokrajina okrog jezera je resnično spektakularna. Turisti, ki se odločijo za obisk ledenega hotela, začnejo svojo pustolovščino na spodnji postaji žičnice, ki jih iz meglene in turobne doline dvigne v pobeljen gorski svet, ki se blešči v soncu in mrazu. Že z žičnice se jim odpre panoramski pogled na gorsko pokrajino, poraščeno z bujnimi iglavci. Uživajo lahko v smučanju, sankanju, vožnji z motornimi sanmi, v sprehajanju ali pa izdelujejo skulpture iz snega in ledu.

Nad jezerom je sprehajalna pot, ki se strmo vzpenja proti prelazu Capra. Sledimo trikotnikom modre barve, obrobljenim z belo barvo. Do vrha se prepleta več potk, ki vodijo k istemu in dobro vidnemu cilju – vrhu prelaza, zato markacije niso toliko potrebne zaradi smeri poti, ampak opozarjajo na lažji dostop. Na nekaterih mestih je treba narediti kar velik korak, skale so ponekod krušljive. Do vrha prelaza je uro hoje strmo navkreber. Na eno stran prelaza Capra se odpre pogled na ledeniško jezero, na drugo pa pogled na nekoliko manjše jezero Capra (Lacul Capra) ali Kozje jezero. Modri gladini obeh gorskih jezer sta kot bleščeči ogledali za gore v ozadju. Kulise okoliških skalnih gora odsevajo v njiju. Od zgoraj sta obe jezeri videti izrazito modre barve, od blizu pa povsem zeleni.

Francoske Alpe in Dolomiti, pazite se!

Tisti, ki jim še ni dovolj hoje, se lahko povzpnejo še na goro Vanatoarea lui Buteanu (2507 m), ki je osmi najvišji vrh Romunije. Do njenega vrha je še uro hoda. Pred samim vrhom je treba preplezati kar nekaj skal in vrtoglavih strmin in se oprijeti klinov. Razgled z vrha objame vse okoliške gore ter znamenito gorsko cesto pod nami. Vidi se tudi južni del magistrale Transfagarasan, ki ni s svojimi 50 kilometri dolžine nič manj ovinkasta in počasna kot na severni strani.

Zakaj torej vedno le v francoske Alpe, v Dolomite in v zahodno Evropo? Pojdite za spremembo v Romunijo, ki je lepa, preprosta in skromna dežela. Alpska cesta Transfagarasan nas popelje prav v osrčje neokrnjene narave visokogorskega sveta.