Tiskane izdaje
Po stavki avtobusarjev, ki smo ji bili priča v Pokhari ob idiličnem jezeru Phewa pod Himalajo, je bil naval na prevoznike kar precejšen. Po dveh dneh čakanja, da se stavka konča (in dneh prisilnega počitka!), nas je receptor v hotelu Lakeside opozoril, naj bomo na avtobusni postaji že ob sedmi uri zjutraj, da ne bi še en dan obtičali v Pokhari.
In res, za las smo ujeli zadnje proste sedeže in se stlačili v razmajan staromoden avtobus. V nekaj minutah je bil nabito poln. Potovanje v Terai, najjužnejši del Nepala, je bilo zelo prijetno. Nepalci imajo neprimerno bolje organiziran javni prevoz kot Indijci. Vozila so sicer res okorna in daleč za časom, a čista, kar udobna.
Posebno všeč pa so mi bila avtobusna postajališča ob glavnih prometnih žilah z restavracijami, urejenimi vrtovi, čistimi sanitarijami. In čudovita zelena pokrajina, ki človeka prevzame: terasasta riževa polja, nasadi bananovcev, mangovcev, ljubke vasi na strmih pobočjih, deroče reke …
Sauraha, sedež
V Čitvanu je eno zadnjih zatočišč indijskega nosoroga (Rhinoceros unicornis). Predvidevajo, da jih živi v parku še kakšnih 600, nekoliko več še v narodnem parku Kaziranga v Indiji (1500). Nekoč pa je znameniti rino živel tudi v Pakistanu, Bangladešu in Assamu. Sin Andrej je med vožnjo natresel še veliko podrobnosti o vrsti, prevzela sta me pa podatka, da doseže žival težo do 2,2 tone in da je med najbolj ogroženimi vrstami na svetu.
Po evidenci biologov živi v parku 40 vrst sesalcev, 489 vrst ptic ter cela vrsta plazilcev. Zanimivo (in srhljivo) je bilo opazovati table oziroma prometne znake, ki so opozarjali na nevarnost bližnjega srečanja s kačami. V rekah, ki tečejo skozi narodni park, je mogoče videti tudi slepe delfine iz Gangesa, pogosteje pa seveda gaviale.
Čitvan so ustanovili 1973. leta, torej sto let po Yellowstonu v ZDA. Že sredi 19. stoletja je bil priljubljeno lovišče nepalske aristokracije, predvsem v zimskih mesecih. Ker vse do leta 1950 ni bilo nobenih cestnih povezav med Katmandujem in Čitvanom, so prišli lovci peš ali na konjih.
Da bi v lovski sezoni v Čitvanu lahko bivali tudi po več mesecev čim bolj udobno in razkošno, so postavili več velikih kampov. Lovili so tigre, nosoroge, medvede, leoparde, srnjad in jelene. Še okoli leta 1950 je živelo v parku okrog 800 nosorogov, leta 1968 pa le še 95! Razširil se je krivolov in tudi to je bil povod, da je vlada leta 1968 končno sprejela zaščitni zakon, ki naj bi obvaroval tudi nosoroge v Čitvanu, in z oboroženimi čuvaji pripomogla k odpravi divjega lova.
Pred državljansko vojno leta 1996 je bilo tujih in domačih turističnih obiskovalcev parka ogromno. Pravijo, da je 92 odstotkov vseh popotnikov obiskalo tudi park Čitvan. Na njegovem obrobju je zraslo hotelsko turistično naselje Sauraha, znotraj parka pa številni razkošni lodži za tiste najbolj premožne in petične obiskovalce.
Z začetkom vojne leta 1996 se je vse spremenilo: reka turistov je presahnila, hoteli so zaprli vrata, nadzor nad parkom so prevzeli maoisti, ki so brez slabe vesti dovolili krivolov, kajti dragocena krzna tigrov, leopardov ter koža in rogovi nosorogov so bili nadvse iskano in cenjeno tržno blago. Populacije živali v parku so bile zdesetkane. Šele po letu 2006 je začel park spet »okrevati«, a bo še lep čas čutiti rane iz minulih let.
V Sauraho smo pripotovali v močnem monsunskem nalivu. Pokrajina Terai je najnižji predel Nepala. Vlažno močvirno področje s pragozdom. Voda je drla z neba, bilo je lepljivo soparno kot še pred dnevi v Varanasiju v Indiji.
Dobro uro smo vedrili pod streho prazne prodajalne spominkov iz živalskih kosti sredi naselja, listali po popotniški literaturi in iskali pravi naslov za streho nad glavo. Prodajalec nas je nekaj časa muzajoč se opazoval, potem pa namignil, da nam ni treba skrbeti zaradi prenočišča, saj je večina hotelov praznih.
Ni problem, streho nad glavo dobimo, kjer hočemo. No, super. Priporočil nam je hotel Riverside, ki stoji v prijetnem cvetnem gaju ob reki Rapti, ki je, poleg območja Narajani, naravna meja narodnega parka. Triposteljno sobo smo dobili 30 odstotkov ceneje, kot je bilo navedeno v Lonely Planetu . Čakala nas je lična koča na kolih. Soba, kopalnica in prijetna terasa. Okna in vrata dobro zamrežena proti komarjem, kačam, pajkom …
Upravnik hotela nas je toplo sprejel in nam priporočil imenitno nepalsko kosilo. Pustili smo se prepričati in doživeli presenečenje, resnično razkošno pojedino: skodelica goste juhe iz leče, pladenj z veliko riža, štirimi pikantnimi omakami, nekaj tankih rezin kruha čapatija in skodela piščančje obare. Sploh ne veš, kaj je treba s čim kombinirati.
Naslednje jutro nas je prijazni upravnik presenetil s predlogom, da bi šli v savano lovit nosoroge. V fotografski objektiv, seveda. Vsi turisti gredo, to je vrhunec obiska v Čitvanu. Vse se je bil že dogovoril, tako da smo se le hitro najedli, se opremili za naporno ježo na slonovem hrbtu in sedli v džip, ki nas je zapeljal v osrčje parka. Na lov za nosorogi!
Na slonovem hrbtu
Voznik nas je odložil na »parkirišču« za slone. To je prostrana travna površina, na kateri so postavljeni leseni stolpi, visoki od 2,5 do treh metrov. Povzpneš se na stolp in se stlačiš v košaro, ki je pritrjena na slonov hrbet, v njej pa je prostora za štiri zmerno obilne osebe – in to je to. Pred enim izmed stolpov nas je že čakal nasmejan fantič s slonico Samarinali.
Slonice so bolj vodljive kot samci, nam je povedal gonič. In smo, polni optimizma in pričakovanja, krenili na triurno ježo po pragozdu in savani. Naš vodnik nam je zagotovil, da bo našel kraje, kjer se zadržujejo nosorogi, na koncu pa previdno dodal, da lahko, če nam danes ne bo uspelo izslediti čudovitih silakov, srečo poskusimo jutri. Ni prevelike gneče, zlahka bomo dobili slona in goniča. Zelo taktično!
Slonica je hodila počasi, gugajoč se kot ogromen čoln, potujoč po suhem. Bredli smo čez reko, ki je bila tako globoka, da smo morali držati noge visoko v zrak, da se ne bi zmočili. Prečkali smo številne jarke, kjer je morala Samarinali sesti na zadnje noge in zdrsniti v globino, da nas ne bi prekucnilo čez njena pleča. Primajali smo se v savano.
»Zdaj pa aparate v roke in oči na peclje!« je šepnil Andrej. Ves čas smo se pogovarjali le šepetaje, da ne bi prestrašili divjadi okrog nas. Slonica se je prebijala po blatnih tleh skozi visoke šope trave, nam so pa bila srca kot nakovala – a o nosorogih niti sledu! Gonič se je res trudil, iskal po terenih, kjer nismo videli sledi slonov, torej tam že dolgo nihče ni hodil, žal pa nosorogov nismo ugledali.
»Jutri grem na ježo še enkrat,« je trmasto sklenil Andrej, ki se ni mogel sprijazniti, da samo nam ni uspelo izslediti nosorogov. Midva z možem pa nisva bila tako zagreta in sva se odločila raje za spust po reki Rapti in ogled slonje farme.
Naslednji dan smo se torej ločili. Andrej se je z džipom odpeljal na drugi lov za nosorogi, naju pa je upravnik hotela usmeril k pristajališču »deblakov« na reki Rapti. Sedli smo v ozek čoln iz debla in se spustili po kalni, deroči vodi. Mimo nas so leno pluli gaviali, a niso bili videti prav posebej grozljivi. Bolj nevarno je bilo videti črno nebo nad nami. Čolnar je dejal, da nas bo ujel naliv, naj si oblečeva kaj nepremočljivega. A kljub pelerinam sva bila v nekaj minutah mokra do kože. Topel monsunski dež sicer ni zoprn, kar osveži, a kljub temu v mokrih oblačilih ni prijetno hoditi naokoli.
Pripluli smo do ograjenega kompleksa slonje farme. Tu vzrejajo slone, skrbijo za mladiče iz divjine, ki ostanejo brez staršev, in zdravijo poškodovane, bolne divje slone. Izvedela sva, da se kar pogosto zgodi, da divji slon napade bodisi bližnje naselje ali ograde farme in se tako poškoduje. Sloni ne marajo ovir na svojih poteh.
Popeljali so nas po farmi in predstavili delo s sloni. Slonice z mladiči so nas opazovale, kot da smo grožnja zanje. Zelo skrbne matere so, breje kar 22 mesecev, naraščaj pa dojijo tudi do pet let. Ni čudno, da so izjemno nevarne, ko imajo mladiče in se jim tujec približa.
Videli smo, da so mladiči sesali ne le pri svojih materah, ampak vsevprek, kakor je naneslo. Počakali smo na čas hranjenja, ko so čuvaji postregli slonom »rastlinske bombe«, v velike liste zavite kupe svežega zelenja. Zanimivo je bilo gledati, kako so se slonice z občutljivimi rilci previdno in spretno lotile odvijanja bomb. Kot otroci, ko odvijajo darila.
Pojedle so le slastno sredico, ovojne liste pa pustile. Radovedni malčki so se ves čas motali okoli ograje, kjer smo stali obiskovalci, in brez zadrege sprejemali priboljške, ki smo jih delili, najraje banane. Pred večerom smo se udeležili kopanja »jezdnih« slonov v reki Rapti. Seveda le kot gledalci. To je nagrada delovnim živalim ob koncu dneva. Videti je bilo, da silno uživajo.
Vračajoč se z džipom v Sauraho smo se ustavili še v naselju domačinov. Zanimiva je arhitektura. Hiše so nizke, pritlične, s slamnato streho, grajene iz blata in trave. Pred vsako hišo je veranda, na kateri poteka večina vsakdanjih opravil domačinov. Posedajo po klopeh, ženske delajo, otroci se igrajo, moški pa so zdoma po poslih. Pri vsaki hiši je ograda, v njej pa koze, kokoši in bivoli. Ni videti, da bi ljudje tolkli revščino. Morda pa res del turističnega denarja prikaplja tudi v žepe domačinov!
Andrej je prišel v hotel tudi tokrat z dolgim nosom, kajti pohod na nosoroge je bil tudi v drugo neuspešen. Žal mi je bilo, saj sem vedela, da ga je prav misel na srečanje z nosorogi najbolj vlekla v Terai. Ker je biolog, bi mu ta izkušnja seveda zelo veliko pomenila. Za tolažbo sva mu podarila enega iz jakove kosti.
