Tiskane izdaje
Ne pozabite na letošnji trgatvi »trti piti dati«: takoj po končanem obiranju je treba koničasto prirezati tri rozge in na vsako natakniti zrelo grozdno jagodo. Drugače trta prihodnje leto ne bo rodila in vas gospodar ne bo mogel povabiti na trgatev.
Sicer bi ta običaj moralo obvezno opraviti nedolžno dekle, a na sam dan trgatve ga je vedno težje najti med brači grozdja. Gospodarju pa to pomembno simbolno dejanje čisto lahko pade iz spomina ali pa ga opravi naslednji dan ali bolj na skrivaj, da se mu zaradi njegovega vraževerja ne bi kdo posmehoval.
Zato pa je ob zadnjem grozdu, ki pade v vedro ali škaf, ob koncu trgatve treba vsaj glasno zavriskati. S trgatvijo se je v Halozah in Slovenskih goricah ohranilo še veliko starih običajev in verovanj. Ker na glavno trgatev pride največkrat vse sorodstvo od blizu in daleč, je treba zanj dobro poskrbeti.
Sodček lanskega vina
Gospodar mora do tega dne prihraniti majhen sodček vina iz prejšnjega leta. Ponavadi ga skrije v najbolj temačno kot v kleti in tam počaka trgatev, pa čeprav bi medtem preostalega vina že zmanjkalo.
Vsaj tega danes ni več težko ohranjati, saj je vino čedalje težje prodati in zaloge v kleteh so od ene do druge jeseni čedalje večje. Tik pred trgatvijo je bilo po haloških domačijah mogoče kupiti belega vina po en samcat evro, kolikor bi kdor hotel; samo da so se spraznili sodi za novo letino.
Že kakšna dva tedna pred glavno trgatvijo domači oberejo najbolj rane sorte in najbolj zrele grozde, tako da do dneva trgatve pripravijo »podbor«, torej mošt, ki je že skoraj odvrel in je zaradi ohranjene sladkobe še piten kot sok, v resnici pa ima že precej alkohola, ki ga sladkost prikriva, zato je ta pijača često za kakšnega nepoznavalca precej zahrbtna prijateljica tja do poznega večera. Večji vinogradniki pa so za trgatev obrali prej zrelo portugalko ali game in rdeči »podbor« je še posebno cenjen.
Če se mora gospodar izkazati pri pijači, je gospodinja na preizkušnji z jedačo. Trgatev grozdja so nekakšne jesenske vinogradniške koline, ko na mizi ne sme manjkati ničesar.
Zdaj, ko so odkupne cene grozdja izjemno nizke in ko zaradi vročine in suše pridelka v vinogradu ni ravno obilo, bi kakšen ekonomist zlahka ugotovil, da je marsikje na mizah ob trgatvi vsaj toliko vredno, kot so trgači nabrali in v brentah znosili na preše ali v traktorske prikolice, s katerimi gospodar odpelje grozdje na odkupno mesto.
Branje v Halozah
V Halozah in Prlekiji grozdja ne trgajo. Berejo ga, zato je trgatev v resnici bratev (Prlekija) ali »braje«, tudi »branje« v Halozah. Torej niso trgači ampak brači in v Halozah berači. Tisti zakrivljeni nožički vinjeki, ki jih je še Manko Golar pisno postavil v roke prleškim bračem, so že zdavnaj izginili, nadomestile pa so jih škarje.
A »pütarji« nožičke še morajo imeti. V brentah ali putah odnašajo grozdje iz vinograda in si na leskovo palico ali kar manjši vinogradniški količek lepo po vrsti in skrbno zarezujejo, kolikokrat so že odnesli polno brento navkreber. To je podobno nekdanjemu zapisovanju dolga na rovaš.
Nad vinogradi in ob vinskih prešah pa še vedno ponosno stojijo klopotci, lesena ropotala, ki naj bi preganjala požrešne škorce in druge ptice iz goric, a so se jih jate že zdavnaj navadile in se zanje sploh več ne zmenijo. Vinska trta je neverjetno tesno povezana z lesom.
Omenjeni leseni klopotci jo varujejo, privezana je celo leto k lesenemu kolu (ob betonskih drogovih, ki razpenjajo žičnate vrste, bi pozimi veliko prej zmrznila), dolgo so jo obirali samo v lesene škafe, stresali v lesene kadi in vozili na posebne lesene stiskalnice, mošt z njih pa v lesene akacijeve ali hrastove sode. Trta in vino sta tako okrog in okrog obdana z leseno ogrlico. Vino pa še človeka, ki se preveč zaljubil vanj, hitro naredi nekam lesenega in grčavo okornega.
Tako klopotec kot lesena stiskalnica sta posebni mojstrovini, ki se sicer zdita tako preprosti in logično sestavljeni, a brez poznavanja njunih zakonitosti in natančnih razmerij med sestavnimi deli zelo slabo delujeta. Večerno prešanje grozdja na leseni preši je pravi zaključek trgatve.
Grozdje ponavadi meljejo sproti, kot ga prinašajo v prešo, toda zvečer ga vsega naložijo v koš ali kletko in začnejo stiskati, da se potočki sladkega soka scejajo v leseno kad pod podom preše. V Prlekiji ob prvem polnjenju koša s posebnim obredom sporočajo vsem bližnjim in daljnim sosedom, da so pri zaključnem opravilu.
Dva močna možakarja s posluhom vzameta v roke čvrste lesene »rigle«, s katerimi podlagajo velikanski »prešpan« v preslicah; eden z dvema, drugi pa le z enim potem močno trkata po podu tako, da ustvarjata posebno ritmično melodijo. Ker je večer po dolgi in naporni trgatvi že utrudil roke in kolena, včasih pa tudi že glavo, je lahko takšno »bitje trojke« bolj ponesrečen ritem in bolj sporočilo sosedom, da so prešarji že skoraj do konca omagali. Takšnim so se včasih koši ali kletke ob stiskanju nagnili ali podrli, da se je potem popravljanje in prešanje zavleklo dolgo v noč.
Letošnje trgatve so rekordno zgodnje, saj niti najstarejši ljudje ne pomnijo, da bi bila večina grozdja potrgana že do konca septembra. Pred desetletji se je v tem času komaj začelo obirati najbolj rano grozdje za podbor. Drugi in tretji oktobrski teden pa sta bila zares za trgatev primerna. A zaradi spremenjenega podnebja zdaj grozdje doseže svojo tehnološko zrelost veliko prej in z njim ni kaj čakati na trsih, treba ga je čim prej pospraviti v preše in kleti.
Če se v času trgatve po Prlekiji ali Halozah potepa kak popotnik, potem zagotovo ne bo prišel daleč. Brači ali berači ga bodo povabili medse, mu pokazali, kaj in kako naj jim pomaga, potem pa bo deležen vseh tistih dobrot in obilnosti, ki pritičejo povabljenemu na trgatev. Na mizah in v kleteh nikoli ne zmanjka še za enega, dva ali tri več, kakor sta gospodar in gospodinja še večer pred trgatvijo preštevala tiste, ki bodo zagotovo prišli. »Pa če še kdo pride« je vedno na koncu takšne računice zlata rezerva.
