Tiskane izdaje
»O, na Univerzo Chang Gung greš, tja sem tudi jaz hodila, super je!« so bile prve besede policistke pri pregledu potnih listov na tajpejskem letališču, sledilo pa je nekaj nasvetov za čim hitrejšo pot. Če so Japonci zelo vljudni, Kitajci pogosto nekoliko vsiljivi, so Tajvanci preprosto prijateljski.
Tajpej je zelo živahno mesto, nekakšen azijski New York z visokimi stavbami, rumenimi taksiji, pločniki, na katerih vrvi od ljudi, lepo urejenimi parki, številnimi napisi v pismenkah vseh barv in dobro podzemno železnico. Ceste so polne skuterjev, parki tipičnih paviljonov v kitajskem slogu, veliko je templjev, taoističnih, budističnih in konfucijskih. Izbira restavracij je pestra, od tajvanskih, kitajskih do japonskih in drugih.
Poulične prodajalne, samopostrežne restavracije, take s plastično hrano v izložbah, klasične pa stojnice z nenavadnimi jedmi, prodajalne pijač in narezanega sadja, bari s sušijem, hot poti, kjer si hrano kuhaš sam v loncu na mizi, restavracije, kjer plačaš za vstop in poješ, kolikor hočeš, in številne druge.
Morda najbolj značilne od vseh pa so nočne tržnice s pripravljeno hrano, ki oživijo, ko pade mrak. Labirint ulic s stojnicami z jedmi, meso na različne načine, morska hrana, riž, rezanci, znameniti smrdljivi tofu – tako se mu dejansko reče, pa cmočki, omlete, čaji, sveže iztisnjeni sadni sokovi iz manga, papaje ali guave in še marsikaj.
Tajvanci imajo do angleščine zanimiv odnos. Po navadi ne pozdravljajo s kitajskima ni hao (dober dan) in zai jien (na svidenje), ampak s hi in byebye, na cestnih tablah pa je poleg napisa v pismenkah skoraj vedno tudi angleški prevod. Ampak tu se znanje za večino konča.
Če za pot še lahko vprašaš tako, da pokažeš napis v vodniku in potem ob poplavi besed v kitajščini vidiš vsaj smer roke, pa moraš, ko hočeš na primer na ulici naročiti hrano, najti koga, ki te bo razumel. Po navadi je dovolj, da pol minute zmedeno zreš v meni, in že se ti približa mimoidoči ter ponudi pomoč.
Od čajnih hišk
Vsako noč je osvetljen z drugo barvo, pod vrhom pa je velikanska krogla, ki blaži sunke potresov. Na ploščad v 91. nadstropju te pripelje najhitrejše dvigalo na svetu, razgledu na mesto, ki ima skupaj s širšo okolico skoraj sedem milijonov prebivalcev, pa ni enakega. Morda ne tako dober, a vsekakor vsaj toliko zanimiv je tudi razgled z Maokonga, gričevja južno od Tajpeja, do katerega smo se nad gozdom in živalskim vrtom odpeljali z gondolo.
Območje, nekoč polno plantaž čaja, je še danes znano po tej na Tajvanu izjemno priljubljeni pijači. Pobočje je posejano s čajnimi hišami, kjer si ob večerih lahko čaj skuhaš sam ali uživaš v postreženem po posebnem postopku. Od tod se ponuja čudovit pogled na osvetljeno mesto v daljavi.
Blizu enega najbolj znanih templjev je ulica z masažnimi saloni. Masaža stopal je za Tajvan zelo značilna, hkrati pa nekaj najstrašnejšega, kar se človeku lahko zgodi. Med bogato ponudbo smo se odločili za 40-minutno masažo. Ta v resnici na koncu prinese sprostitev, a samo zato, ker je je konec. Od bolečin bi namreč najraje vsake pol minute zakričal, okoli tebe pa stoje domačini in se ti smejijo, ko se kremžiš in razmišljaš, da bi najraje še malo doplačal, da bi se le čim prej končalo.
Tajvan, kakršen je danes, je nastal z umikom nasprotnikov novega kitajskega režima na že precej poseljen otok pred dobrimi šestdesetimi leti. Ti so s seboj prinesli ogromno dragocenosti, tako da je tajpejski narodni muzej danes najbogatejša zbirka kitajske umetnostne zgodovine na svetu. Zadnjih nekaj let ga zaradi izboljšanja odnosov in uvedbe direktnih letalskih linij množično obiskujejo kitajski turisti, ki si v njem ogledujejo predmete, izdelane v času številnih dinastij, značilne slike in kaligrafijo v tradicionalni kitajščini.
Dobrodošli!
Ena od znamenitosti otoka, ki leži na stiku tektonskih plošč, so tudi vroči vrelci oziroma kopališča. Šli smo v najbolj znanega v prestolnici, Bejtou. Ne vem sicer natančno, kaj sem pričakoval, nikakor pa ne starejših domačinov s krpami na glavi, natrpanih v šestih bazenčkih, od katerih je bila voda v dveh res mrzla, v enem nekoliko pretopla, v preostalih treh pa tako vroča, da v njih nismo zdržali več kot nekaj sekund. Tako smo se prestavljali iz mrzlega v zmerno vročega in se čudili polnemu najtoplejšemu bazenu.
To pa ni bila edina voda, ki smo jo videli v Tajpeju, šli smo tudi do morja, v Danšuj. Obala, mivka, veliko ljudi, stojnice s hrano, pečeni lignji, meso, sladice, sladoled, trapasti spominki, kolesa za najem po smešno nizkih cenah, ladjica za vožnjo na drugo stran zaliva, sončni zahod.
Tajvanci so neverjetno ustrežljivi, skoraj naivno prijazni, skromni in pristnega nasmeha. Ko sva s prijateljem iskala neko stavbo in se izgubljeno ozirala okoli sebe, je k nama pristopila starejša ženska in poskušala pomagati.
Ugotovila je, da s kitajščino ne bo šlo, in poklicala mlajšega zdravnika. Tudi on ni vedel za »najino« stavbo, zato je tekel preverit, kam morava, in nama že čez nekaj minut zadihan razložil pot. Po petih minutah hoje sva ugotovila, da nama ženska še kar sledi in preverja, ali sva stavbo našla. Kmalu sva res prišla do nje, še prej pa mi je neko dekle v roke potisnilo letak in zaklicalo na otoku pogosto slišane besede: »Dobrodošli na Tajvanu!«
