Tiskane izdaje
Za prodajo večjih količin vina je treba veliko časa. Moraš biti miren in čakati na priložnost. Kot da loviš ribe, nam pove Uroš Rojac, vinar iz Gažona nad Koprom oziroma nad Izolo. S 15 hektari vinogradov oziroma 70.000 trtami spada med pet največjih zasebnih vinarjev v slovenski Istri.
Gažon je izjemna in nekoliko skrita istrska vasica nad Koprom. S severne strani se odpira razgled na Koper, Triglav, Nanos, z druge strani proti Izoli. Domačija Rojčevih gleda na dolino Drnice proti jugozahodu. Na sosednjem hribu so Padna in Korte, od koder je Uroševa mama.
Čeprav je Gažon kar 243 metrov nad morjem, je iz leta v leto privlačnejša kolesarska postojanka. Pot iz Gažona proti Baredom in Šaredu vodi tako rekoč skozi največji Rojčev vinograd – Stari D'Or.
Iz tega vinograda pa je gotovo eden najlepših razgledov na slovensko morsko obalo. Tu se razgalijo Izola, Jagodje, Bele skale, Ronek, Strunjan in piranska cerkev sv. Jurija v povsem novi podobi. Nič čudnega, da se v takem vinogradu grozdje dobro počuti. In nič čudnega, da je potem tako nebeško sladko.
Pri Rojčevih vino negujejo
»Tu imam skoraj tretjino svojih vinogradov. V njih uspevajo kabernet, syrah, po novem izolska bianchera in refošk. Ampak tisti refošk, iz katerega so včasih v Benetkah delali najbolj obdavčeno vino v Beneški republiki, oziroma gosto črno vino, ki so mu benečani pravili re nero. Beseda je podobna rex fuscusu, refošku (ki izhaja iz latinske besedne zveze kralj temnega), le da re nero pomeni kralj črnega ali črni kralj.
Ko iz kozarca popijete vino, ostane na steklu črna sled. Je dvakrat bolj gosto kot kraški teran. To je tisto vino, ki ga naša družina neguje že kakih 15 let. Na biotehnični fakulteti (smer vinogradništvo) je bilo to vino tema moje diplomske naloge. Buteljko renera prodajamo po 25 evrov,« razkrije svojega največjega aduta mladi Rojac. V domačiji mu pomaga mlada družina, mati in nono, občasno tudi brat (pravnik), ki kljub dodatnemu študiju zna poprijeti za delo. Pri Rojčevih so vajeni trdega dela.
S trto so se ukvarjali že Uroševi pranonoti, saj so Rojci na Gažonu že od 17. stoletja. Sodobno vinsko klet je zasnoval oče Bruno, sam se je ob praktičnih vajah posvetil še študiju in znanstveno nadgradil vinsko izročilo, ki ga je prevzel v domačih brajdah in kleti. Zdaj postaja pomemben istrski kletar, ki polovico svojega pridelka proda v tujino. »Večino preostalega vina prodam v Piranu, Portorožu in Izoli, domačemu turizmu.
Skoraj vsak teden pride kak gost iz Kempinskega na ogled naše kleti in pokušanje našega vina. V tem okolju drugače diši. K nam prihajajo občasno tudi kakšne skupinice, ki si zaželijo predvsem nekoliko več izvedeti, kakšen je moj pristop k ekološki pridelavi vina, in to tudi preizkusiti. Za skupine včasih pripravimo tudi kak dogodek, kot je iskanje in priprava tartufov. In potem poskušamo, katero vino se najbolj prilega h kateri istrski dobroti ... S turizmom se ne ukvarjamo preveč intenzivno, ker je moja prva ljubezen predvsem vino. Sem privrženec povezovanja tradicionalenag s sodobnim.«
Zgodba o izolski kraljevi črnini, na katero so Benečani prisegali vsaj 300 let, se začenja v beneških časih. Izolani so se morali usmeriti v ribištvo in vinarstvo. Okolica je bila polna obdelanih teras in posajena s trtami in oljkami. »Vina je na svetu res veliko, toda dobre kapljice je premalo. V Istri smo od boga obdarjeni s svojimi legami in zemljo. Tako kot različno govorimo od vasi do vasi, tako je tudi z vinom. V naši vasi pravimo pes, v Kortah je brek, mi rečemo voda, tam je oda ... Zaradi teh različnih leg in lapornatih tal raste pri nas na skoraj vsakem gričku drugačno grozdje, drugačno kot v hrvaški Istri in drugačno kot v italijanski nižini.
Tega niso mogli spremeniti niti z genetskim posegi v trte. Nasprotno – nikomur ne uspe s pomočjo genetike izdelati tako karakternega vina, kot ga imamo pri nas, kjer smo ohranili arhaično genetsko zasnovo. V Italiji so prešli na genetske selekcije, izgubili so kisline, volumne, mehkobo, dobili so dišeče vodice ... Slovenskega refoška ni težko prodati niti v hrvaško Istro, kjer imajo povsem drugo črnino (pravijo ji teran, a nima zveze s teranom s slovenskega Krasa). Zato komaj čakam, da se prihodnjo pomlad odpre hrvaška meja (odprava carin in drugih omejitev) za evropske vinarje. Hrvaški Istrani nimajo zadržkov do slovenskega vina. Če Istrani kupujejo briška vina, bodo vsaj tako kupovali tudi slovenska istrska,« je prepričan Rojac.
Kraljeva črnina
Bistvo njegovega pristopa je ekološka pridelava. In bistvo ekološke pridelave je, da se trte refoška ne obdeluje tako industrijsko (kolhozno, pravi), kot so to zastavili v 70. in 80. letih. Vsi vinogradi so na južno usmerjenih legah, značilna je nizka gojitvena oblika. Trt ne okoplje preveč in trave pod trtami ne uniči povsem. Ne gnoji jih pretirano, ampak pušča, da narava opravi svoje, dodaja le najnujnejše. In potem škropi zelo varčno in skopo, nekajkrat manj kot običajni vinogradniki.
»Refošk je lačna trta. Kolikor ji daš, toliko poje. Lahko naredi petkrat večje liste. Jaz se trudim, da naredi naravne, globoke korenine, na pravi podlagi, da ni dosti hranjena in živi naravno. Posledica je, da na enoto pridelam manj kot liter vina. Potem mora ta zmanjšana količina vina prinesti približno trikrat višji izplen denarja. Le kdo bo zanj plačal? Vino mora biti dobro in znati moraš najti kupca. Pred leti smo že vse lepo prodajali na ruski trg, dokler Putin ni postavil omejitve. Zdaj ruski trg nima več mojega vina. Ampak ga bo nekoč hotel imeti nazaj. Ga pa pijejo diplomati v Londonu. Zelo radi ga odkrijejo Avstrijci, težko je prepričati Američane, ko pa ga odkrijejo, ne gledajo na ceno ... « pripoveduje Rojac.
Letošnja letina je taka, da so skoraj vse trte podobno skope z grozdi. Ocenjuje, da bo vino imelo 15, 5 odstotka alkohola in verjetno še ostanek sladkorja. To bo res kraljeva črnina.
