Zgodovina ali nazaj v strelske jarke

Leta 2014 bo minilo natanko sto let od začetka prve svetovne vojne. Skoraj stoletje pozneje je v številnih muzejih, na pokopališčih in nekdanjih bojnih poljih še vedno živ spomin na veliko vojno. Poročilo z zahodne fronte.

Vsak dan okoli osme ure zvečer poteka v belgijskem mestu Ypres (Ieper) pod kamnitim slavolokom Menenpoort posebna spominska slovesnost. Ne glede na to, kakšno je vreme – naj bo ledeno mrzlo ali peklensko vroče –, se točno ob osmih zberejo trobentači, oblečeni v uniforme, vzamejo v roke svoje inštrumente in zaigrajo melodijo, ki naznanja čas za počitek (trobentači s tem počastijo spomin na žrtve prve svetovne vojne). Gre za obred, ki ga vsak dan redno ponavljajo vse od leta 1928. Izjema so bila le štiri leta nemške okupacije (od leta 1940 do leta 1945). Trobentači pridejo vsak dan in nikoli niso povsem sami. Obred, ki ga vedno spremlja večje število ljudi, je svojevrstna počastitev spomina na skoraj pol milijona žrtev, kolikor jih je prva svetovna vojna terjala v Ypresu in na bojiščih okoli mesta.

Na flamskih poljanah

Tako v Ypresu kot v številnih drugih krajih, ki jih je velika vojna huje prizadela, bodo stoto obletnico njenega začetka (1914) zaznamovali s številnimi prireditvami in razstavami. Stoletje po tem, ko so v Sarajevu ustrelili avstrijskega nadvojvodo Franca Ferdinanda, so vojaška pokopališča in nekdanja bojišča kraji, ki jih ljudje zelo pogosto obiskujejo. Eno najbolj obiskanih takšnih območij je tudi Ypres.

Mesto je bilo nekdaj znano po trgovanju s platnom in tekstilni industriji. A to je bilo pred letom 1914. Danes je Ypres skorajda sinonim za prvo svetovno vojno. Ko se človek sprehaja po ulicah tega jugozahodnega belgijskega mesta, v glavnem ne opazi ničesar, kar bi pričalo o njegovi nesrečni zgodovini.

Tlakovane ulice vodijo mimo opečnatih hiš, ki so zgrajene v popolnoma enakem slogu kot hiše v drugih belgijskih mestih. Vendar pa so hiše v Ypresu občutno mlajše. Mesto so morali namreč v celoti na novo zgraditi, saj po vojni v njem ni bilo niti ene same stene, ki bi ostala nepoškodovana. Ypres je bil po vojni eno samo pogorišče.

Najpomembnejša mestna znamenitost je (in je bila) Cloth Hall. To srednjeveško poslopje je dolgo 125 metrov in ima stolp, ki se dviga 70 metrov visoko. Gre za eno največjih trgovskih poslopij srednjega veka. Med topniškim napadom je bilo popolnoma uničeno, vendar so ga v času od leta 1933 do leta 1967 popolnoma in natančno obnovili. Zdaj ima v njem svoje prostore Muzej flamskim poljan, ki so ga poimenovali po znani vojni pesmi Na flamskih poljanah, katere avtor je kanadski pesnik in vojak John McCrae.

Muzej so lani v okviru projekta ob stoti obletnici prve svetovne vojne v celoti obnovili. V tem muzeju ni romantičnega prikazovanja vojne. Z muzejsko multimedijsko predstavitvijo pred obiskovalci zaživijo prava bojna polja in strelski jarki. Zgodovinska dogajanja dopolnjujejo tudi številne osebne izpovedi o življenju in smrti v Ypresu in okoli njega v letih 1914–1918.

Po ogledu muzeja se številni obiskovalci lotijo še raziskovanja vojne zgodovine na prostem, kjer so po stotih letih še vedno vidne sledi vojne. V bližnji vasi Passendale je pokopališče Tyne Cot. Okoli vasi, ki jo Angleži imenujejo Passion Dale, sta med tretjo bitko za Ypres leta 1917 obe strani – zavezniki in Nemci – imeli velikanske izgube. Pokopališče z 11.954 grobovi je največje vojaško pokopališče Commonwealtha na svetu.

V kraju Zillebeke, ki leži južno od Ypresa, stoji Hill 60 (Grič 60). Ypres leži sredi ravninskega območja, tako da ima umetni grič velik strateški pomen. Leta 1915 je bil Hill 60 prizorišče velike bitke. Britanci in Nemci so se bojevali na griču in v njegovi notranjosti – v rudniških rovih. Pod ilovico so še vedno trupla padlih vojakov. Na vrhu griča stoji zdaj spomenik, v njegovi okolici pa je še vedno videti ostanke bunkerjev in velike kraterje, ki so jih povzročile eksplozije.

Yorkshirski jarek

Ypres je bil del zahodne fronte, ki se je razprostirala od vzhodnega dela severne Francije do zahodnega dela južne Belgije. Na tej fronti so se zavezniki in Nemci bojevali v strelskih jarkih. Takšno obliko bojevanja so sicer poznali že v 18. stoletju, vendar pa si je prav velika vojna prislužila ime »vojna v strelskih jarkih«.

Kakšne štiri kilometre od središča Ypresa so obnovili britanski strelski jarek iz leta 1915. Ostanke jarka so odkrili leta 1997, ko so začeli na tem mestu pripravljati vse potrebno za gradnjo industrijskega objekta. Delavci so med izkopavanji našli orožje, podporne stebre jarka in trupla. V jarku so do zdaj odkrili trupla 205 vojakov, pripadnikov treh narodnosti. Tako imenovani Yorkshirski jarek danes poteka ob cesti Bargiestraat v industrijskem območju vzdolž kanala Ieper-Yzer. Spomeniško območje je vedno odprto, ogled pa je brezplačen.

Dve drugi pomembni mesti zahodne fronte sta francoski Verdun in Somme. Okoli mesta Somme, ki leži na severu Francije, so speljali »Krožno spominsko pot«, ki vodi skozi vse pomembnejše zgodovinske točke. Na skoraj 65 kilometrov dolgi poti vzdolž frontne črte so številna pokopališča, ostanki bojnih polj, spomeniki in muzeji. Tukaj si je vsekakor treba ogledati Muzej velike vojne v Péronneu.

Južno od vasi Boisselle je na frontni črti krater Lochnagar. Prvega julija 1916 ob 7. uri in 28 minut je britanska vojaška inženirska enota razstrelila rudnik Lochnagar, ki ga je pred tem napolnila z razstrelivom. Po eksploziji je nastal največji krater, kar jih je kdaj na svetu povzročila človeška roka.

Neznani francoski vojak

Še danes je na tem mestu globoka jama, ob njej pa velik križ, pod katerim vsako leto potekajo različne spominske slovesnosti.

Nobeni drugi vojni ni v Evropi posvečenih toliko muzejev, kot so jih namenili prvi svetovni vojni. Tudi nekdanja frontna črta v Verdunu in v njegovi vzhodni okolici se ponaša s številnimi vojnimi muzeji. V samem središču nekdanjega bojnega polja stoji Spominski center Verdun: muzej verdunske fronte. Okoli muzeja so obnovili bojna polja, med muzejskimi razstavnimi predmeti pa so tudi zemljevidi, vozila in težko orožje pa tudi osebni predmeti vojakov.

V bližini Verduna leži tako imenovani Bajonetni jarek, preprosto, a zelo pretresljivo spominsko območje. Julija 1916 so bili v tem jarku vojaki tretje enote francoskega 137. pehotnega regimenta, ko so se Nemci pognali v silovit napad. Vse kaže, da so bili v nemškem topniškem napadu ubiti vsi pripadniki tretje enote. Francozi so šele po vojni odkrili jarek, ki je bil popolnoma zasut, iz zemlje pa je štrlelo dvanajst pušk z bajoneti. Ko so začeli kopati, so pod vsako od pušk našli truplo. Na tem mestu stoji zdaj spominsko poslopje iz betona. Ob njegovem vznožju so namesto pušk postavili preproste bele križe iz lesa z napisi »Soldat Français Inconnu« (Neznani francoski vojak).

Bajonetni jarek je eno od tistih spominskih območij velike vojne, kjer se človeka vse skupaj še kako dotakne. Dvanajst preprostih belih križev v eni vrsti, dvanajst pušk, dvanajst mladih mož. Po naslednjih sto letih bo tukaj spomin na veliko vojno še vedno prav tako živ, kot je danes in kot je bil leta 1919, ko so ljudje prvič videli bajonete, kako štrlijo iz zemlje. Ob krajih, kot je ta, se človek vpraša: se vojna, potem ko se enkrat začne, sploh kdaj konča?