Znamenite vodiške osmice: najboljše, ko so stare dan ali dva

Rekli so mi, da nekatere gospe z vodiškimi prestami celo hujšajo. Pojma nimam, kako! Ko sem zagrizla v prvo, bi jih namreč lahko zmazala še kar nekaj. K sreči sem se morala precej odpeljati naprej. Tako okusnega slanega peciva namreč še nisem jedla. Le to se mi zdi, da so današnje osmice še okusnejše od tistih iz 16. stoletja, čeprav jih izdelujejo po takratnem receptu.

Prastari recept je ohranila družina Jagodic, kjer preste zvija že četrti rod. Resda njihove izvirajo iz dominikanskega samostana iz Adergasa pri Velesovem, a jim smemo mirno reči vodiške. Semkaj jih je zanesel njihov prednik, toda šele naslednji rodovi Jagodičevih so jih povzdignili do sedanje slave. Obdržali so recepturo nun, ki so iz štirih osnovnih sestavin, moke, vode, soli in kvasa, hotele narediti obstojnejše pecivo, zato so preste kuhale in pekle. Tako delajo v Pekarni prest Jagodic še danes, kar jim je upravičeno prineslo status – umetnostne obrti.

Peč, ki jo segrejejo na 300 stopinj, ugasne le redko. V njej se vsak dan zavrti nič koliko loparjev prest; vsa ko pa v razbeljeno peč položijo ročno. Jagodičevi so prestam povsem zapisani, saj ne pečejo ničesar drugega! Še kruha za domačo rabo ne, pove med smehom Ana Jagodic, saj jim po vsej prestarski peki za krušno kratko in malo zmanjka volje.

Pa saj imajo preste! V vseh teh desetletjih, skoraj stoletju (začeli so leta 1920), se jih še niso preobjedli in s seboj jih vzamejo celo na počitnice.

Če jih zmanjka, se vrnejo ponje domov, tako jih pogrešajo, povedo naši sogovorniki. Očitno jih pojedo res veliko (pravijo, da štirje otroci, ki so pri hiši, rastejo tako rekoč ob prestah), da jih s seboj na morje ne morejo vzeti dovolj. Primerno shranjene (na zraku) in posoljene namreč ostanejo okusne tudi več mesecev!

Zgolj za domačo rabo

Vodiški prestarji so ponosni, da je njihov izdelek tudi brez posebnega oglaševanja tako priljubljen. A ko pokusiš njihovo presto (praviloma se lomijo, in ne grizejo), si ne moreš kaj, da ne bi segel še po kakšni. Morda tudi zato toliko ljudi redno zahaja na Šmarno goro pa na Jošta in Svetega Jakoba. Tam jih namreč prodajajo že vrsto let. Na Šmarni gori, denimo, bo kmalu štirideset let tega, kar so dobili iz Vodic prve!

Sicer pa njihove stranke niso le gostinci, ki nimajo nič proti gostemu solnemu posipu, da potem pijača bolje steče. Po naročilu namreč pripravijo za mlade mamice in njihove potomce tudi neslane preste. A naj bo slana ali neslana – najboljša je, če je stara dan ali dva, je zatrdil Damijan Jagodic, ki je od staršev prevzel znamenito vodiško pekarno.

Ko ga povprašamo po receptu, se le skrivnostno nasmehne, nato v kleni gorenjščini odkritosrčno pove, da so v njihovih prestah le moka, sol, voda in kvas. Nobene kemije! Razmerij med sestavinami ali svojega dobavitelja moke in kvasa pa ne izda. Hišna skrivnost, pravi, ki prehaja iz roda v rod – zgolj za domačo rabo! Le postopek mešanja, razdelitve in valjanja testa se je s stoletji posodobil, vendar le nekoliko. Ročno delo ima še vedno prednost.

Poparjene preste

A le kdo bi se jih lotil doma! Ko sem opazovala pripravo, je bila stvar vendarle videti zapletena. Testo je treba ravno prav razvaljati, narediti lepe osmice, jih najprej na hitro pokuhati, nato pa dati v peč, segreto na 300 stopinj. Ko so pečene, jih je treba še premazati, posoliti … Preden človek vse to naredi, lahko iz Ljubljane pride že dvakrat do Vodic in nazaj in dokaj poceni kupi poln pehar.

Nas pa zato mama Ana potolaži vsaj z receptom za poparjene preste: na koščke nalomljene zalijejo z mrzlim mlekom, pustijo uro ali celo dve stati nad soparo v zaprti posodi, nato pa jim med mešanjem dodajo sladkor in maslo. Ko je jed gotova, zraven ponudijo kompot in ni ga jedca, ki si ne bi na koncu prstov obliznil! Vodiške preste pa se hvaležno obnesejo tudi v zamrzovalni skrinji; zamrzujejo po dve skupaj, ko pa so odtajane, so kot sveže pečene in kot nalašč za gricljanje pred televizijo, pade opazka enega ne prav suhega, zlasti če se jim pridruži kuhano vino ali mleko.

Ljubezen dela čudeže

Med pogovorom kljub hitenju, saj kvašeno testo nikogar ne čaka, odmeva v majhni pekarni glasen smeh. Starši Ana in Jože, sin Damijan in hči Ksenja, poročena Prosenc, so skupaj vse dni. Včasih, kaj pa drugega, nastanejo tudi nesoglasja. Povprašam, kako potem delajo, če so sprti. V smehu povedo, da takrat delajo – še hitreje. Osredotočijo se pač samo na delo. Pa naj še kdo reče, da malce kujanja ne koristi poslu.

A s to vrsto višje produktivnosti pri Jagodičevih ne pretiravajo. Res. Prepričani so namreč, da so njihove preste še okusnejše, če v testo zamesijo ščepec dobre volje. Ja, ljubezen povsod dela čudeže, še pri prestah.