Znamenitosti iz ropotarnice zgodovine

Zapuščena umazana poslopja in visoki dimniki, zaprašeni stroji in prazne ceste, ki jih je prerasel plevel, razbita okna in stene, s katerih odpada omet. Potem ko tovarno zaprejo, ostanejo le še mračna in kar malce srhljiva poslopja. A to še ni vzrok za obup: številne zapuščene tovarne so na novo in nadvse uspešno zaživele kot turistične znamenitosti.

Stari gradovi, stare cerkve in stare utrdbe veljajo za »normalne« turistične znamenitosti. Kdo od nas si jih ni ogledal kar nekaj, pa najsi bo doma ali v tujini? Kaj pa stare tovarne, stari rudniki in stari stroji? Tudi te si je zagotovo vredno ogledati in pogosto so tovrstni objekti tudi precej zanimivi. V Evropi so tako imenovani industrijski spomeniki povezani v Evropsko pot industrijske dediščine (ERIH). Trenutno obsega ta pot tisoč industrijskih znamenitosti v 43 državah. Na seznamu ERIH je tudi 14 industrijskih turističnih znamenitosti v Sloveniji.

V Evropi obstaja vsega skupaj 16 poti, po katerih se lahko odpravimo na popotovanje skozi območno industrijsko zgodovino, ter 13 evropskih vsebinskih poti in vsaka priča o zgodovini določene industrijske panoge. Na Nizozemskem poteka takšna Nizozemska pot okoli Amsterdama. Pot (oziroma dele poti) prehodimo, prevozimo s kolesom ali avtomobilom. Ena od najbolj priljubljenih postaj te poti je nekdanja pivovarna Heineken v Amsterdamu. Potem ko so leta 1988 staro pivovarno preselili drugam, so obrate spremenili v priljubljeno turistično znamenitost – muzej Heineken Experience (Izkusite Heineken).

Heineken Experience stoji v samem nizozemskem glavnem mestu, medtem ko je večina drugih znamenitosti te poti na obrobju mesta. Potovanje skozi industrijsko zgodovino tega dela Nizozemske vas bo popeljalo čez zelene travnike, na katerih se pasejo krave, in nekdanje kanale do majhnih mest in vasi. Zaanse Schans, naselje lesenih hiš in mlinov na veter, je ena glavnih postaj Nizozemske poti. Na območju Zaanstreek je nekoč stalo na tisoče mlinov na veter. Z njimi so črpali vodo, pridelovali gorčico, moko, barve, papir in olje ter žagali les. Na tem območju je bilo nekoč več do okolja prijaznih tovarn kot kjer koli drugod po svetu. Danes k njihovi priljubljenosti pripomore vsak turist, ki se odloči za obisk tega kraja.

Mlini na veter spadajo v industrijsko dediščino iz časov daleč pred industrijsko revolucijo, ki se je v 18. stoletju začela v Angliji. Večina drugih objektov industrijske dediščine v sklopu projekta ERIH izvira iz časov industrijske revolucije ali poznejših obdobij. Južno od Amsterdama poteka Nizozemska pot mimo velikanskega parnega stroja. Gre za starodavno črpalko Cruquius. Z njo so v 19. stoletju črpali vodo iz jezera Haarlemmer in na ta način pridobili nov del kopnega. Danes je ta delček zemlje znan po vsem svetu; na njem stoji letališče Schiphol. Postajo za črpanje vode so spremenili v muzej, v katerem si lahko obiskovalci ogledajo, kako so Nizozemci zmagali v vojni z vodo.

Nizozemska pot se še vedno razvija, saj ji nameravajo v prihodnje sproti dodajati nove industrijske zanimivosti. Sicer pa velja to tudi za druge tovrstne poti po Evropi. Žal pa v zavesti vseh ljudi in povsod po svetu še vedno ni zaživelo prepričanje, da se lahko stari industrijski objekti spremenijo v turistične znamenitosti. Poleg tega so številni stari industrijski kompleksi še vedno v rabi različnih družb. Turizem industrijske dediščine se razvija počasi, dejstvo pa je, da se je v zadnjih dvajsetih letih zanimanje za tovrstne znamenitosti občutno povečalo.

Seveda ni nikakršna novost, da se deli industrijske zgodovine ohranijo in postavijo na ogled. Novo je to, da se v muzeje spreminjajo celotne tovarne, da se nekdanji industrijski kompleksi spreminjajo v kulturna središča in da obstajajo poti, ki vse te objekte med seboj povezujejo. V zadnjem desetletju se je turizem industrijske dediščine dodobra uveljavil.

Nemško območje Ruhr je zagotovo lep primer, kako lahko stari industrijski objekti na novo zaživijo. Ruhr je ena največjih urbanih združb v Evropi, ki pa je hkrati polna industrijskih objektov. Čeprav še vedno velja za industrijsko srce Nemčije, so tudi tukaj opustili številne industrijske dejavnosti. Zaprli so premogovnike in jeklarne, tako da so ti velikanski industrijski objekti ostali prazni. Čeprav bi težko trdili, da gre za prijetno življenjsko okolje, so Nemci stare tovarniške obrate preuredili v centre umetnosti, zabave in športa. Ruhr velja danes za eno najzanimivejših območij v Evropi, saj se ponaša s kar 3500 industrijskimi spomeniki, 200 muzeji, 120 gledališči, stotimi kulturnimi centri, stotimi koncertnimi dvoranami in dvema gledališčema, v katerih prirejajo muzikale.

Biser »novega« Ruhra je Zollverein v Essnu. Do leta 1986, ko so ga zaprli, je bil tukaj največji premogovnik na svetu. Vsi po vrsti so pričakovali, da bo sto hektarov velik kompleks, tako kot se to v glavnem dogaja z večino zapuščenih industrijskih objektov, v prihodnje le še propadal. Zvezna dežela Severno Porenje-Vestfalija pa je imela drugačne načrte. Kupila je Zollverein in nekdanji premogovnik razglasila za spomenik. Začela so se dela za ohranitev kompleksa in leta 2001 so Zollverein uvrstili na Unescov seznam svetovne dediščine.

Na območju nekdanjega premogovnika je zdaj več muzejev, poleg tega pa je postal Zollverein kulturni center, v katerem vse leto prirejajo različne koncerte in razstave. Imajo tudi igralnico ter celo vrsto restavracij in bistrojev. Pozimi je na voljo drsališče, uredili so stene za prosto plezanje, adrenalinski park in kolesarsko pot, ki vodi skozi nekdanji industrijski kompleks. Zollverein je tudi glavno postajališče na Poti industrijske dediščine, ki poteka skozi Ruhr.

Območje Rena in Ruhra na leto obišče okoli 12 milijonov turistov. Večina jih pride prav zaradi ogleda tukajšnje industrijske dediščine. Tako ta s svojim novim življenjem pokriva izgube, ki so nastale po zaprtju tovarn.

V Sloveniji smo, kar zadeva turizem industrijske dediščine, malce bolj skromni. Večjo pozornost smo industrijski dediščini namenili lani, ko so na Unescov seznam svetovne dediščine uvrstili Rudnik živega srebra v Idriji. Skupno imamo v Sloveniji 14 območij ERIH, ki pa (za zdaj) niso povezana v območno pot. Slovenska industrijska zgodovina je za zdaj na ogled v Muzeju v Hrastniku, Rudarskem muzeju Idrija, Železarskem muzeju Jesenice, Kovaškem muzeju Kropa, Pivovarskem muzeju Pivovarne Union v Ljubljani, Tobačnem muzeju v Ljubljani, Steklarskem muzeju v Ljubljani, Železniškem muzeju v Ljubljani, Muzeju rudnika svinca in cinka v Mežici, Pomorskem muzeju Sergeja Mašere v oddelku solinarstva v Piranu, Koroškem muzeju enota Ravne na Koroškem, na Železniški postaji Podbrdo v Tolminu, v Muzeju premogovništva v Velenju in Muzeju v Železnikih.

Za zdaj ni bila še nobena opuščena slovenska tovarna spremenjena v muzej, je pa stara tovarna koles Rog v Ljubljani postala neuradni kulturni center.

Vsako zapuščeno tovarniško območje lahko z dobro vizijo dobi priložnost, da znova zaživi kot turistična znamenitost.