Tujska legija ni več, kar je bila

Ubogim moškim, ki so izgubili službo, dom, ki jim je žena pobrala imetje, pa tistim, ki jim grozi sodba ... vsem, ki so se znašli na dnu in bi radi začeli znova, je na voljo rešitev, preskušana že 180 let. Mrtvaško romantična. Francoska tujska legija. Ni več tako surova, kakor je bila, najnovejši generaciji rekrutov pravijo generacija playstation, ker so nežnejši.

Legija je elitna, s sijajem olepšana bojna enota, ki novači može (ženske nimajo vstopa) z vseh koncev sveta. Ustanovil jo je francoski kralj Ludvik Filip 9. marca 1831, da bi okrepil francosko oblast nad na novo osvobojeno Alžirijo. Razvila se je v kolektivno urjenje primerne amnezije in si pridobila sloves pribežališča morilcev, goljufov in raznih ubežnikov pred roko pravice. Rekrutom zastavijo le malo vprašanj, tako da je legija idealno odlagališče izvržkov sveta. In poleg njih še romantikov, ki skušajo utišati bolečino neuslišane ljubezni.

Vse to je preteklost, zdaj je drugače. Francoski kolonialni imperij je resda izginil, če odštejemo čudaška oporišča, legija pa obstaja še naprej. Ima skoraj 7700 vojakov, še zmeraj operira po svetu in se redno vpleta v spopade v Afriki. Večina častnikov je Francozov, navadni vojaki pa navadno niso Francozi. Sloves legije, da jo sestavljajo sami nepridipravi, je močno zastarel. Preden zdaj sprejmejo novinca, Interpol podrobno preišče njegovo življenje. »Nič več ne sprejemamo zakrknjenih kriminalcev, morilcev in posiljevalcev,« pravi stotnik Samir Benykrelef.

Vsi rekruti si morajo ob vstopu nadeti novo ime. Malo zato, ker nekateri izmed njih zares želijo začeti novo življenje in si ustvariti novo identiteto, malo pa zato, ker je poštenejše, da veljajo enaka pravila za vse nove legionarje. Po enem letu smejo vojaki spet privzeti staro identiteto, če želijo.

Kaj torej legija ponuja srečnemu novincu? V glavnem hude čase, piše Telegraph. Preden dobi belo čepico (slovito képi blanc, to ime je privzel tudi mesečnik legionarjev), morajo prestati strahotno urjenje, z udarci s pestjo in brcami vred. Vsi morajo govoriti francosko, tudi če ne znajo. Prejemajo okoli tisoč funtov na mesec in dobijo bleščečo novo puško. Predaje, v nekaterih obdobjih zelo priljubljenega ravnanja v francoski vojski, legija ne spodbuja. Od svojih članov rutinsko pričakuje, da se bodo bojevali do smrti. Dobra novica je vino: legija ima posebne vinograde v Provansi in oskrbuje z vinom veselice svojih regimentov.

Po treh letih služenja ima legionar pravico, da zaprosi za francosko državljanstvo. Obstaja pa še hitrejši način: vojak, ranjen v boju, se lahko poteguje za državljanstvo po predpisu, znanem kot Français par le sang versé (Francoz po preliti krvi). V legiji so predstavniki kakih 140 narodnosti. Sestava se spreminja s časom, največ rekrutov je iz tistih držav, ki doživljajo gospodarsko in družbeno krizo. Po tradiciji je veliko legionarjev iz Nemčije, kar je malo ironično, če upoštevamo krvavo vlogo legije v obeh svetovnih vojnah. Trenutno so plodna tla za rekrutiranje vzhodnoevropske države in Latinska Amerika. Tudi med Britanci je precej zanimanja, čeprav se je izkazalo, da morajo mnoge izmed njih zavrniti zaradi »endemične nesposobnosti«. Zaradi boljših razmer in večje profesionalnosti legija v zadnjih letih privablja več rekrutov srednjega razreda. (Iz petkovega tiskanega Dela)