V Grimmovem centru so dojeli, da mora biti knjižnica predvsem servisna služba, če hoče upravičiti svoj obstoj v digitalni dobi. Popolnoma samoumevno je, da ima multimedijska delovna mesta, računalniški oddelek in posebne prostore za starše z otroki. Tudi izposojo so uredili z najsodobnejšo tehniko: dokumentirajo jo terminali, ki spominjajo na iskalnike cen v supermarketu, knjižnično osebje je strankam le v pomoč.
Novi Grimmov center pričakuje kakih 5000 bralcev na dan. »Knjižnic ne gradimo več namesto spomenikov, temveč zaradi tega, ker jih potrebujejo uporabniki,« zagotavlja Christoph Markschies, predsednik Humboldtove univerze, ki ima prvič lastno knjižnico. Imenuje se po znamenitih pravljičarjih, ki nista zbirala le pravljic hessenskih babic, temveč sta imela nor načrt, da bosta zapisala vse besedišče nemškega jezika. Vendar nista prišla daleč: Jacob Grimm je umrl leta 1863, ko sta prišla do besede Frucht (sad, sadež).
Radosti skupnega branja
Še pred nekaj leti je veljala gradnja knjižnic za zastarelo, podaljševanje življenja umirajočemu. Pri prehodu od tiskane besede k elektronski so se knjižnice celo knjižničarjem zdele anahronistične. V 21. stoletju pa nastaja po vsem svetu, od Ciudad de Mexica do Riada, neverjetno veliko čitalnic, ki jih, kar je še neverjetneje, snujejo najslavnejši arhitekti. »Duh čitalnic se bo ohranil,« napoveduje generalna direktorica berlinske državne knjižnice Barbara Schneider-Kempf, »marsikateri uporabnik zahaja vanje samo zaradi delovnega ozračja.«
Več v torkovi tiskani izdaji Dela