Tiskane izdaje
Tio Hardiman iz ameriškega društva za humano ravnanje s psi je odraščal v eni izmed najrevnejših čikaških četrti in iz prve roke pozna "kulturo" pasjih bojev. Dandanes nekdanjim lastnikom bojnih psov organizira delavnice, kjer skušajo pitbule prikazati kot lojalne hišne ljubljence in ne kot bojevnike.
Eden izmed nekdanjih lastnikov bojnih psov, ki sodeluje v Hardimanovi kampaniji, je tudi Sean Moore, ki priznava, da je v 13 letni "karieri" videl veliko pokončanih in pohabljenih psov. "Počel sem grozne stvari. Organiziral sem pasje boje, pitbule sem pripravljal na borbe. Ko pa je bilo bitke konec, sem jih pogosto ubil," priznava Moore.
Psom pogosto odstrižejo ušesa. Tako onemogočijo "zgubljanje časa" z grizenjem nevitalnih delov, pse pa vzpodbudijo, da takoj preidejo na grizenje vratu. "Sicer pa bi bila v večini primerov tako ali tako odtrgana," razlaga Moore.
Kot še dodaja Moore, ni nenavadno, da se v prepovedano dejavnost vključujejo tudi otroci. Lokalni 13- in 14-letni mladeniči si morajo v nasilnem okolju namreč izboriti svoj "prostor pod soncem." Psi zmagovalci lahko mladeničem zagotovijo ugled na ulici, kar pomeni manj nadlegovanja s strani starejših in vplivnejših. Naslednji korak je zaslužek. Pse trenirajo za ultimativne ubijalce, pri tem pa lahko zaslužijo med 500 in 2500 dolarji na boj. Sledi zadnja, skoraj "profesionalna" stopnja, kjer bitke potekajo po vsej Ameriki, zaslužki pa lahko dosežejo tudi do 100 tisoč dolarjev.
Dejstvo, da so pasji boji tako razširjeni prav v najrevnejših predelih Chichaga, pa ni naključje. Policijska študija lastnikov bojnih psov je pokazala, da je večina lastnikov tako ali drugače vpletena tudi v druga kriminalna dejanja kot so nasilništvo, napadi in ropi. Med takšnimi je tudi neki 18-letni mladinski prestopnik, ki je priznal, da se je prvega pasjega boja udeležil že pri petih letih.
A kot zaključuje Tio Hardiman, je v mestu, kjer so umori in streljanja nekaj povsem vsakdanjega, preganjanje pasjih bojev še najmanjši problem.
