Včasih Claude, najpogosteje Claudette

»Kot bi se pogovarjala z ducat osebami, ne z eno,« je najin intervju komentiral fotograf Jure Eržen. Zmedeno je bilo tudi receptorsko osebje ljubljanskega hotela, ko je v rokah obračalo potni list na moško ime Claude Plumey, katerega imetnica ženskega videza se je predstavljala kot Claudette. Njena zgodba zveni kot brikolaž biografij, med katerimi je nekaj zatemnjenih poglavij, a zdi se, da ima najmanj zadrege s svojimi identitetami prav Claudette sama, ki se je pred devetinšestdesetimi leti rodila v Maroku švicarskim staršem. Da bo zelo nenavadna osebnost, je bilo jasno ob njenem rojstvu - Claudette, ki so jo starši uradno poimenovali Claude, se je rodila z ženskimi in moškimi spolnimi organi.

Kot hermafrodit oziroma interseksualec je življenje v različnih vlogah, izmenično pa tudi sočasno, preživljala kot ženska in kot moški. Claudette je tudi naslov dokumentarnega filma, ki je bil predvajan na letošnjem Festivalu lezbičnega in gejevskega filma v Ljubljani. V njem je švicarska režiserka Sylvie Cachin, ki je prav tako sodelovala pri intervjuju, portretirala nenavadno gospo Claudette, ki je med drugim oče treh otrok, vodilna švicarska aktivistka za pravice spolnih delavk, globoko verna katoličanka in dolgoletna kolesarska prvakinja v švicarskem kantonu Jura.

Claudette, po projekciji dokumentarca ste med pogovorom dejali, da to ni film o vas, ampak film z vami. Sylvie, ali ste se s Claudette poznali že pred snemanjem filma? Kako ste se lotili njenega portreta?

Spoznali sva se v nekem baru v Ženevi, kjer živim. Šest let sva prijateljevali, preden sem se odločila o njej posneti dokumentarec. Prevzela me je s svojo izjemno toplino in simpatičnostjo, v očeh ji je gorela iskrica sreče in podala sem se v iskanje te sreče. V tistem času sem se začela ukvarjati s spolnimi identitetami; jaz sem namreč lezbijka, Claudette pa se je v istem obdobju posvetila aktivizmu kot spolna delavka. Ker nisem hotela vsiljevati svojega pogleda nanjo kot spolno delavko in sem se hotela izogniti projekciji klišejev in predsodkov o nečem, česar v resnici ne poznam, sem se umaknila v ozadje in ji prepustila besedo. Sicer pa me v prvi vrsti ni zanimala Claudette kot transseksualka z vsemi njenimi preobrazbami.

V polju spolnih identitet označevalcev kar mrgoli. Claudette, ali bi lahko pojasnili razliko med hermafrodizmom oziroma sodobnejšo oznako interseksualnosti ter transseksualnosti?

Transseksualci so prepričani, da se niso rodili v pravem telesu; ob tem imajo dve možnosti, bodisi da živijo, kot se počutijo, bodisi se odločijo za operativno spremembo spola. Nekateri pa se za operacijo spola ne odločijo zaradi identitete, ampak zaradi zaslužka; v Braziliji, na primer, je odločitev za takšen poseg lahko povezana z reševanjem finančne situacije. Pri hermafrodizmu oziroma interseksualnosti pa v resnici ne moremo izbirati, ali si ali nisi hermafrodit.

Hermafrodizem vzbuja asociacijo na Platonov mit o dveh polovicah, ki se po ločitvi vse življenje iščeta ...

Ali pa na angela tretjega spola ...

Ali imate glede na vaš biološki ustroj - rojeni ste z ženskimi in moškimi spolnimi organi - in tudi glede na vašo fleksibilno spolno identiteto občutek, da iz prve roke poznate stvari, ki so drugim dostopne le posredno, zlasti tako ženski kot moški užitek?

Meni osebno, tudi po zaslugi Sylvie in njenega dokumentarca, interseksualnost rabi, da lahko govorim o različnih spolnih manjšinah, tako o gejih, lezbijkah, transseksualcih itd., ter o toleranci in strpnosti do njih. Kar zadeva telesnost, pa je moja biologija poslastica v seksualnem pomenu. Trenutno v bistvu ne gledam vas, ampak gospoda poleg vas [fotografa]. Pomembno se mi zdi tisto, kar človek izžareva; lahko je to moški, lahko ženska, odvisno od tipa komunikacije, ki je lahko verbalna ali neverbalna, lahko me vznemirja že sam pogled.

Kot pojasnjujete v dokumentarcu, so bili vaši starši zelo razumevajoči glede vaše interseksualnosti in vam otroštvo ni pustilo travm ...

Tega se seveda na začetku nisem zavedala. Kot otrok nisem imela nobenih problemov; na prve težave sem naletela šele, ko sem se poročila z Andreo in so se pojavile težave z uradnimi instancami, ter v obdobju, ko sem v Franciji delala kot arhitekt.

Pred sedemdesetimi leti starši še niso imeli možnosti, da bi se, če se otrok rodi z moškimi in ženskimi spolnimi znaki, odločili za operativno »redukcijo« na en spol. Na pogovoru, v katerem je sodeloval tudi kirurg Franci Planinšek, ste odločno nasprotovali v mnogih deželah uzakonjeni pravici staršev, da se v takih primerih tik po otrokovem rojstvu za njegov blagor odločijo za operativni poseg.

V Belgiji in Franciji se starši lahko odločijo za takšno operacijo in kirurgi jo izvedejo v prvih dneh po otrokovem rojstvu. Argument, ki takšno pravico upravičuje, je, da gre za dobro otroka. Mislim, da je to napaka, saj se starši lahko motijo. Ko sem doktorju Planinšku zastavila vprašanje, ali bi bilo torej dobro, da bi se za tako operacijo odločila tudi jaz, mi je odvrnil: pa saj pri vas sploh ne vemo, kako je stvar videti, preden bi podal mnenje, bi vas moral videti, na kar sem mu odvrnila, da se v glavi lahko dogaja nekaj drugega kot v telesu. In ko sem ga opozorila na to, da bi se nemara pri svoji presoji lahko zmotil, je odvrnil: ja, nič, bomo pa še enkrat operirali. Takšen je pač odgovor estetskega kirurga, ki s svojimi storitvami dobro služi. A kaj, če so presoje napačne? Napačne odločitve pa so v takih primerih zelo tragične.

Sylvie: Otrok, ki ga tik po rojstvu operirajo v deklico in se pri osemnajstih letih začne zavedati, da je moški, je zaradi operacije kastriran, česar se z operacijo ne da več spremeniti ...

Claudette: Prav zato je pomembno, da se s temi vprašanji resno ukvarjajo tudi mediji in da se sproži razprava, ali gre pri takih odločitvah resnično za dobro otroka ali nemara za dobro staršev. Bolje je, da ima v primeru interseksualnosti otrok težave s svojo spolno identiteto do osemnajstega leta kot pa pozneje vse življenje.

Sylvie, kako je potekalo snemanje? Se nemara Claudette ob nekaterih temah ni mogla odpreti, se je ob katerih točkah njenega življenja zatikalo?

Filma sem se lotila po tem, ko sva se poznali že šest let in se je Claudette intenzivno posvetila aktivizmu za pravice spolnih delavk. Snemala sem dve leti, pol leta sem nato prebila v montaži. Najino delo je temeljilo na zaupanju, včasih sva se pred snemanjem pogovarjali tudi šest, celo dvanajst ur, saj sem želela dobiti čim bolj strukturiran pogled na njeno življenje.

Kadar tudi to ni zadostovalo, sem spremenila koncept in pripravila nova vprašanja, s katerimi sem v njej želela vzbuditi željo, da bi nanja čim dlje in čim podrobneje odgovarjala. Medsebojno zaupanje sva gradili postopoma.

V Maroku, Claudette, ste se pri štirinajstih letih nesmrtno zaljubili v mlado žensko. Ali ste ljubezen do te nje čutili kot dekle ali fant? Poleg tega vaša zgodba vsebuje kar nekaj temnih lis - kako to, da so vam starši kljub vaši mladoletnosti dovolili, da ste odšli s to žensko živet v Tanger, kjer ste se nato iz ljubezni do nje nekaj let prostituirali? Vaša pripoved o tem življenjskem obdobju deluje kot kak avanturistični kolonialni roman.

Ne, ni bil kolonialni roman. Takole je bilo: Carmen je bila družinska prijateljica, poročena in le nekaj let starejša od mene. Po koncu osnovne šole smo razmišljali, kje naj nadaljujem šolanje. V domačem mestecu te možnosti ni bilo, zato je Carmen mojim staršem predlagala, naj grem z njo v Tanger, kjer je tedaj dobila službo. Starši so se strinjali, seveda pa nikdar niso izvedeli za moje prostituiranje. V Tangerju je Carmen želela, da hodim v šolo in domov nosim lepe ocene, kar pa je bilo seveda težko, saj sem dopoldne hodila v šolo, popoldne pa sem se do desetih zvečer prostituirala. A nekaj bi rada poudarila, to je tudi eden mojih redkih očitkov Sylvijinemu dokumentarcu, ki tega dejstva ni izpostavil: Carmen ni bila zvodnica!

A da ne?

Ne! Zadnji dan pred mojo vrnitvijo domov in tik pred preselitvijo v Evropo me je Carmen odpeljala na banko in mi dvignila denar, ki se je v šestih letih nabral od mojega prostituiranja. S temi prihranki sem nato v Lozani študirala gradbeništvo in arhitekturo in leta 1968 kot druga v letniku tudi diplomirala.

Več v Sobotni prilogi!