Ljubljana - Ali vas vsak nov mobilnik ali celo zgolj vsaka nova, rahlo izboljšana različica obstoječega, tako zamika, da si ga/jo kupite? Ali si vsako leto nadgradite računalnik, zamenjate stari avto za novega, takoj ko notranjost ne diši več po novem in lak nima več prvotnega sijaja?
Če je tako, imate morda neofilijo, obsedenost z novim. No ja, nekaj malega je ima vsak od nas, saj gre za povzročiteljico današnje potrošniške kulture, ali, če ste proizvajalec ali oglaševalec, za pravcati božji dar.
Ali je bolezen te vrste sploh škodljiva? Pravzaprav je, piše New Scientist. Neofilija je v ZDA in drugih razvitih državah vzrok vse hujših težav z nevarnimi odpadki. V zadnjem letu dni so samo v ZDA zavrgli več kot sto milijonov mobilnih telefonov in nekaj deset milijonov računalnikov. Podobno velja za različne elektronske igrače, monitorje, televizorje, glasbene stolpe, zvočnike in druge izdelke zabavne elektronike. Mnogi od njih vsebujejo težke kovine.
Še huje je to, da neofilija potrošnikov pri proizvajalcih spodbuja namerno skrajševanje izdelkove življenjske dobe, nekakšno » načrtovano kratkoživost«. Tako so porabniki že skorajda prisiljeni, da kupujejo vedno nove(jše) različice.
Kdo je neofil? Colin Campbell, sociolog na univerzi v Yorku, Anglija, in eden prvih raziskovalcev tega pojava, je opredelil tri različne vrste neofilov. Med prve sodijo ljudje, ki občutijo skorajda patološko željo po še nedotaknjenih, povsem novih izdelkih. Zamenjujejo oblačila, pohištvo, celo preprogo v dnevni sobi – takoj, ko se na teh stvareh prikažejo prva drobna, resnična ali domnevna, znamenja ponošenosti oziroma obrabljenosti. V drugi so tisti, ki hočejo vsako novost preizkusiti prvi. Obsedeni so z najnovejšimi tehničnimi rešitvami, v veliki večini primerov pa gre za mlajše moške. V tretji in največji skupini pa so žrtve mode, mnogi nestanovitni potrošniki, ki zlahka podležejo blišču in zapeljivosti reklam.
Več v četrtkovi tiskani izdaji Dela.