Veliko dela tudi v lepem vremenu

Obiskali smo območje, kjer deluje najstarejša gorska reševalna služba na svetu - Nevarne stene v spodnjeavstrijskih Alpah

Objavljeno
15. oktober 2009 12.44
Milan Ilić
Milan Ilić
Ob jasnem vremenu lahko z nekoliko višjih predelov Dunaja, če gledate proti jugu, vidite približno osemdeset kilometrov oddaljeni spodnjeavstrijski masiv Schneeberg (Snežna gora), visok več kot 2000 metrov. To je že od nekdaj najljubša izletniška točka Dunajčanov in številnih drugih ljubiteljev gora.

 

Schneeberg, ki se dviga prav ob robu Alp, ni kaj dosti oddaljen od Dunajskega Novega mesta in ceste Dunaj-Gradec. Kot pravijo, se ni težko povzpeti na njegov najvišji vrh Klosterwappen (Samostanski grb, 2076 metrov), ki sicer velja za najvišjo goro Spodnje Avstrije. Do nekaj sto metrov pod vrhom se številni izletniki pripeljejo z zobato železnico Salamander. V tem alpskem masivu je tudi izvir prvega dunajskega gorskega vodovoda, ki so ga zgradili leta 1873 in ki del Dunaja še danes oskrbuje s pitno vodo. Kot smo se osebno prepričali, je to območje, kjer se lahko vreme iz prijetno sončnega v hipu spremeni v vlažno, ledeno mrzlo in vetrovno, vidljivost se močno poslabša in človek se znajde ujet med strmimi pobočji in stenami.

 

»V slabem vremenu imamo veliko klicev na pomoč, seveda pa nas pogosto kličejo tudi v lepem. Ob takšnih dneh namreč ljudje pogosto odhajajo v gore slabo opremljeni, zato imamo tudi takrat veliko reševalnih akcij,« nam je povedal Franz Lindenberg, vodja Gorske reševalne službe Spodnje Avstrije in Dunaja. Lindenberg in njegovi kolegi so nas, skupino tujih novinarjev, akreditiranih v Avstriji, najprej odpeljali na planoto pod Schneebergom. Na višinskem travniku, na katerem se je mirno pasla čreda dolgodlakega škotskega gorskega goveda, nas je čakala bela, navpična, štirideset metrov visoka stena. Nanjo smo se s plezalnimi vrvmi povzpeli z zadnje, laže dostopne strani. Reševalci so nas pripeljali na vrh zato, da bi nas nato na drugi, strmejši strani po vrvi spustili ob steni in nam pokazali, za kaj vse so usposobljeni.

 

Prva je bila na vrsti kolegica iz Bosne. Trdno se je oprijela vrvi, ki so jo pripeli na varnostne jermene, s katerimi je bila opasana. To ni dobro, kajti roke morajo biti med spuščanjem proste, da se lahko, če je potrebno, odrineš od skale. Pri spuščanju se je treba sprostiti in zadenjsko »hoditi« po steni. Res pa je, da je takšno »hojo« lažje opisati kakor izpeljati, kar še posebno velja za tiste, ki se prvič srečujejo s to izkušnjo. Bosansko kolegico, ki se je ustrašila spusta, so potegnili nazaj na vrh. Spustili so jo pozneje, ko si je ogledala, kako to počnejo drugi - tudi snemalec nemškega ARD, ki je imel ves čas kamero v rokah in pridno snemal.

 

Ni mi bilo vseeno, ko sem stal na vrhu stene, a zaradi svojega šestletnega sina nisem smel pokazati, da me je strah. Tudi on je omahoval in se nazadnje strinjal, da se bo spustil skupaj z vodilnim spodnjeavstrijskim gorskim reševalcem Lindenbergom. Nato sem bil na vrsti jaz. Zagotovili so mi, da je vrv izredno močna, mene pa je skrbelo predvsem to, ali je tudi vozel dovolj zanesljiv. »Gotovo,« mi je na kratko odgovoril mlajši reševalec, ki je omenjeni vozel z rutinskimi gibi naredil v delčku sekunde. Po tem mi ni preostalo nič drugega, kakor da se prepustim vrvi in reševalcem, ki so jo držali, se nagnem čez rob stene in »zakorakam«. Približno na sredini sem izgubil stik z njo, ker mi je pot zastavila večja odprtina, a so me hitro rešili in srečno spustili na tla.

Več v četrtkovi tiskani izdaji Dela