Tiskane izdaje
T. i. vojaške prakse, enega od obveznih izbirnih predmetov v okviru študija obramboslovja na Fakulteti za družbene vede (FDV), se je prva generacija študentov udeležila pred štirimi leti. Tisti, ki so orali ledino in so se poleti »namesto v morju kopali v lastnem znoju«, kot se je izrazil eden od častnikov iz vipavskega centra za usposabljanje, so tovrstno izobraževanje končali že letos maja. V julijskih dneh znanje o vojaških veščinah v Vipavi vpija 64 mladih, med katerimi prevladujejo študenti (in študentke) prvih treh letnikov obramboslovja s FDV, 10 pa je štipendistov obrambnega ministrstva, ki so dijaki zadnjih letnikov srednjih šol.
Ljudski rek Vsak začetek je težak je bržčas odmeval v glavah prve generacije študentov, ki je opravljala vojaško prakso pred štirimi leti. Morda je kateri med tekom, ko je sopihal v popolni bojni opremi, prisegel, da bo poslej bolj skrbel za kondicijo. (Ne)zadostna telesna pripravljenost je bila po besedah dr. Maje Garb, nosilke predmetov Vojaška praksa I-IV, na začetku ena največjih težav. K vzdrževanju kondicije so jih nagovarjali že v prvem letniku študija, a večinoma zaman, dokler niso študenti na prvi vojaški praksi ugotovili, da je dobronamerna priporočila treba obravnavati nadvse resno. Prvi generaciji bodočih poveljevalnih kadrov Slovenske vojske - z diplomo iz obramboslovja v žepu in opravljenimi štirimi leti vojaške prakse je najbolj samoumevno nadaljevanje poklicne poti častniška šola - pa so prve dneve na vadiščih grenili še bolj pritlehni problemi, in to dobesedno: vojaški gojzarji so jih tako ožulili, da nekateri niso mogli nadaljevati usposabljanja. Žulji so bili naslednjim generacijam menda prihranjeni, saj so se odgovorni odločili, da bodo študentom opremo (h kateri sodijo še uniforma, nahrbtnik ipd., nikakor pa ne orožje) poslej izročali v rabo že mesec dni pred začetkom vojaškega usposabljanja, da se bodo težki čevlji oblikovali po njihovih nogah. Ali nasprotno.
Spoštovanje avtoritete in izpolnjevanje ukazov
Pripadniki častne enote v vojašnici Janka Premrla Vojka v Vipavi so se v torek malo pred četrto uro popoldne, še preden je do njihovih ušes seglo brnenje motorja črnega audija, iz katerega je nato izstopila obrambna ministrica Ljubica Jelušič, postavili v vrsto. »Gospa ministrica za obrambo Republike Slovenije, častna četa je postrojena v vašo čast!« se je razlegel klic iz ust poročnika Rogelje, ko se je ministrica približala in nato naredila nekaj korakov vzdolž strumno stoječih mladeničev. V vročem poletnem dnevu, ki je že od zgodnjedopoldanskih ur vabil k lenarjenju, je bil prikaz tolikšne discipline nenavaden prizor, a obenem najboljši dokaz, da je vsaka vojska, tudi slovenska, dobro naoljen mehanizem, namesto iz zobatih kolesc sestavljen iz ljudi, ki delujejo po načelu brezprizivnega spoštovanja avtoritete in izpolnjevanja ukazov. Toda tisto popoldne ministričina pozornost ni bila namenjena že utečenim kolescem - izšolanim vojakom Slovenske vojske, temveč je prišla pogledat, kako se usposabljajo bodoči. Ne kateri koli, temveč vodilne strukture.
900 nabojev, 100 km teka
Vodstvo vojašnice Janka Premrla Vojka je ministrici Jelušičevi s spremstvom in četici pišočih in snemajočih novinarjev v slabi uri predstavilo teoretični del vojaške prakse. »Vojaška praksa ni samo taborjenje, temveč resna priprava na vojaške vaje,« je začel podpolkovnik Miran Rožanec, vodja centra za usposabljanje. Na steni za njegovim hrbtom so projicirali Powerpointove prosojnice. »Slovenska vojska s ponosom v polnoletnost« je pisalo na dnu prve iz sklopa; naslednje pa so povzemale bistvo programa vojaške prakse. Izračunali so, da učeči se med štirimi usposabljanji, po enem na leto, v povprečju izstrelijo 900 nabojev ter pretečejo 100 in prehodijo 140 kilometrov, pri čemer imajo ponavadi oprtanih od 14 do 25 kilogramov teže, vsak pa naredi 1650 dvigov trupa.
»Vipava spet postaja središče vojaškega življenja,« je bila po predstavitvi vidno navdušena ministrica. »Lepo je priti v vojašnice, kjer je vse polno mladih ljudi, kar se v preteklosti ni dogajalo,« je nadaljevala in med drugim poudarila, da je eden od ciljev vojaške prakse mlade naučiti etičnega ravnanja in neke, »za nas Primorce zelo pomembne vrednote, domoljubja«.
Poudarjanje domoljubja v globaliziranem svetu, kjer prenekateri posameznik menda čuti večjo pripadnost določenemu družabnemu omrežju, na katerem se sporazumeva v angleščini, kakor svoji tako imenovani domovini, je izzvenelo nekoliko nenavadno. Mar ni nacionalnost v sodobni vojski postranskega pomena, sploh odkar je večina evropskih držav povezana v severnoatlantskem zavezništvu, v okviru katerega vojaki sodelujejo na tleh drugih celin?
Da smo danes vendarle vsi zavezniki, stisnjeni pod zaščitniški Natov plašč, so se strinjali tudi študenti drugega letnika, letos drugič na vojaški praksi, ki so se ob šestih zvečer posedli za lesene klopi in mize v zidani baraki pri vadišču Mlake in, čeprav s puškami na hrbtu, povsem miroljubno prežvekovali večerni obrok. Besede, iztisnjene izmed zob, ki so se spopadali z mesom iz golaža, pa so bile bolj skope. Drugič je bolje kot prvič, se glasi odgovor na vprašanje, kakšni so občutki po drugem vojaškem usposabljanju. »Ni več strahu,« še doda študent obramboslovja. Torej jih je bilo pred prvo prakso strah? »Česar še ne poznaš, se bojiš,« je žogica, ki jo bliskovito dobim nazaj. Se jim zdijo veščine, ki jih pridobijo na vojaških vadbiščih, tako pomembne, da bi koristile vsem in bi morebiti kazalo spet uvesti obvezno služenje vojaškega roka? »To bi pomenilo manj kakovosti za več denarja,« izstreli eden od deseterice mladeničev. Z druge strani klopi, bržkone pod vplivom res nadležne vročine in sopare, ki počasi najedata telo in duha, priblodi nekaj, kar je razumeti kot domislico o potencialnem napadu Hrvatov - takrat da bi nam vojaška usposobljenost prišla prav. A najbrž so visoke temperature načele tudi moj sluh, v drugo izjave nihče noče ponoviti, bruhnejo v smeh in me nato podučijo, da se pripravljajo na misije Slovenske vojske na tujem. Sirija, Libanon, Kosovo ... tja da bi z veseljem odšli. To je naš cilj, prikimavajo vsi.
Več v tiskani izdaji Dela
