Tiskane izdaje
Točno tako: Bojana je diplomirala iz bureka, natančneje iz pomenov te pojavne oblike vlečenega testa v Sloveniji. In čeprav je ugotovila, da ta jed v sebi nosi precej problematike, so se drugi - poklicani ali ne - vtaknili v proučevano snov, češ da gre za razvrednotenje akademskega študija. Tako rekoč: očitali so ji, da nima za burek.
Kako ste burek iz uličnega prehranjevanja prenesli na akademsko raven?
V četrtem letniku študija smo v sodobnih kulturoloških smereh morali izdelati izpitno nalogo s študijem primera. Takrat sem si v okviru balkanskih študij kot predmet proučevanja izbrala burek. Mislila sem, da sem inovativna, a je kmalu nato Jernej Mlekuž z Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU na novogoriški univerzi doktoriral iz bureka. (smeh) Najprej me je precej potrlo, potem pa sem se razveselila, da imam vsaj eno znanstveno literaturo za teoretski del naloge. Za diplomsko nalogo sem raziskovanje bureka želela razširiti, povezala sem se s profesorjem Petrom Stankovičem in postal je moj mentor. Tudi on je že pisal o bureku. Tako sem raziskovala metaburek, kakor mu pravi Mlekuž, to je del bureka, ki je podrejen simboličnemu in nosi pomene, skonstruirane skozi diskurz. Diplomo sem spisala dokaj hitro, saj se mi je mudilo v Berlin, in nato pozabila nanjo.
Kaj vas je čakalo v Berlinu?
Delo v dveh galerijah kot štipendistko evropskega programa Leonardo da Vinci. Pol leta sem skrbela za vse v galeriji, od barvanja sten do postavljanja vsebine na spletno stran, skratka za vse, kar potrebuje galerija za svoje delovanje.
Takrat, lanskega februarja, ni bilo na diplomo nobenega odziva.
Ne, cel halo je okoli nje nastal šele zdaj, po novem letu.
Kakšni so očitki?
Peter Starič z Instituta Jožefa Stefana je mojo diplomo razglasil za razvrednotenje akademskega študija. Na facebooku ga je z istimi besedami podprl poslanec Zmago Jelinčič in mi zažugal, da če že raziskujem nacionalistično tematiko, bi jo lahko na kakšnem pametnejšem primeru.
Na primer na potici?
Da, ali pa kranjski klobasi. Ampak nobena druga hrana pri nas ne nosi toliko pomenov. Njegov fenomen je v slovenski kulturi večplasten, saj deluje na različne načine, in ne zgolj kot jed: pojavlja se v slengu, popularni kulturi, burek je lahko denarna enota, zmerljivka, prispodoba, opevan v pesmi ... Zato so bili osrednja točka moje diplomske analize skriti pomeni bureka in delujoči diskurzi, ki te pomene konstruirajo.
Kakšne so bile ugotovitve?
Burek je toplo sprejet kot jed, a na svoji pomenski ravni je vse prej kot pozitivno ovrednoten in se ga nemalokrat držijo negativne konotacije - razen tistih, ki se pečejo po domovih in podarjajo za darilo. Z jezikovnega vidika deluje kot nadomestek za izražanje manka znanja, sposobnosti, denarja ali lepote - nimaš za burek, recimo, pomeni, da si brez ficka ali da nimaš pojma. V okviru zdravoživljenjskega diskurza je burek nezdrava hrana. V nacionalističnem diskurzu pa je sopomenka za neumnost, lenobo, umazanijo, neresnost in podobno, kar povezujemo z imigranti iz nekdanje Jugoslavije. Pomeni so tako posledica in konstrukt prepletajočih se diskurzov pri nas in eden glavnih krivcev za nastanek in nadaljnji razvoj slabšalnih pomenov bureka je nacionalistični. Ti pomeni so se močno uveljavili v zavesti pripadnikov večinske populacije in zanimivo mi je, da zavedanje o slabšalnih pomenih bureka ne vpliva na njegovo priljubljenost kot jed - postal je prva hrana, ki je bila pri nas na voljo 24 ur na dan. Slovenci smo smešni, saj od tujega vzamemo samo tisto, kar nam je všeč; tako je tudi z Romi: radi poslušamo njihovo glasbo, a nočemo biti njihovi sosedi.
Ste bili deležni tudi pohval?
Da. Moj mentor me je podprl v intervjuju za portal Siol. Vlado Miheljak se je v Dnevniku razpisal o burekraciji. Tudi javnost je potrdila sklepe moje diplome, da burek kljub priljubljenosti še vedno nosi problematične pomene. In, paradoksalno, moje teze so potrdili tudi tisti, ki so me spljuvali, tako da - hvala, kar zmerjajte me, saj tako potrjujete moj prav, da je burek problematičen. (smeh)
Kako se je na temo odzvala komisija na zagovoru diplome?
Komisijo so sestavljali moj mentor, Mitja Velikonja in Ilija Trivundža. Vsakemu sem prinesla burek in jogurt in do konca zagovora so pomalicali. Bili so dobre volje in navdušeni nad temo, prisodili so mi oceno devet.
Ste do kritik toliko bolj občutljivi, ker je vaš oče Beograjčan?
Da, sem čustveno vezana na ta prostor, na čefurstvo, kakor koli ga definiramo. Prav hecno je: mala Slovenija se boji, da bi jo tuje požrlo. Pričakovali bi, da ima kebab turških priseljencev v Berlinu enake konotacije, a jih jaz nisem zasledila. Eden najljubših uličnih prigrizkov je curry wurst, klobasa s karijem, ki združuje dve različni kulturi, vzhodno in zahodno.
Kako ste še občutili Berlin v primerjavi z Ljubljano?
Berlin je boemsko mesto, kipi od navdiha za umetniško ustvarjanje. Po opravljeni praksi tam se mi je Ljubljana zazdela boleče majhna in prav balkanska, saj se je tu zame vse dogajalo prepočasi in premalo resno, vsak dan sem kofetkala z umetniki, v Nemčiji pa je veljalo trdo delo in disciplina.
In Beograd?
Ah, Ljubljana je v primerjavi z Beogradom ljuti zapad (kruti zahod, op. p.)! (smeh) Tam je šele vse sproščeno, nihče ne ve, kdaj in kako se bo nekaj zgodilo, a na koncu se kar zgodi. V Srbiji je umetniški naboj sicer zelo močan, a denarja za kulturo je še manj kot pri nas. V Srbiji je najbolje, da se ljudje družijo - ne po facebooku! - in pomagajo, debatirajo pet ur o osebnih stvareh. V Srbiji so zame najboljše počitnice, popolnoma se sprostim in prevrednotim vrednote.
In jeste burek.
(smeh) Vsekakor. Tudi v Ljubljani ga jem vsaj enkrat na teden.
Da razčistimo: je prav burek ali sirnica?
Po tradicionalnem bosanskem poimenovanju je burek samo mesni burek, vse drugo so pitice. Toda burek je fenomen, ki se po vsem svetu pojavlja z različnimi imeni, koncept pa ostaja enak: gre za jed iz vlečenega testa z nadevom.
Razmišljate o karieri v peki bureka?
(smeh) To so mi sicer že predlagali, češ odpri svojo burekdžinico, a za zdaj ostajam v art svetu.
