Na prvi pogled je digitalna izmenjava datotek, ki je med laičnimi uporabniki skoraj popolnoma nadomestila nakup zgoščenk, povsem »eko« in njen za okolje obremenilen vpliv skoraj ničen, a še zdaleč ni tako; zamenjani so le onesnaževalci. Največje onesnaževalce klasične distribucije: letala, tovornjaki in logistična središča v e-svetu nadomeščajo porabniki električne energije in strežniki, na katerih so digitalne vsebine shranjene. Edini skupni imenovalec, ki predvsem pri e-distribuciji lahko povzroča skoraj dve tretjini obremenitev okolja, so ploščki in njihovi ovitki.
Klasična distribucija
Tako pri eni kot drugi obliki pa k čistejšemu okolju lahko največ pripomore uporabnik sam. Pri klasični distribuciji, torej nakupu zgoščenke v trgovini, namreč več kot polovico izpustov CO2 glasbeni navdušenec pridela s prevozom do trgovine. Pešačenje ali kolesarjenje do trgovine torej izpuste lahko približa na raven digitalne distribucije z »domačim založništvom«, pri katerem uporabnik najbolj ekološko obliko »onesnaži« z zapisom glasbe na zgoščenko, ki jo povrh vsega vstavi še v lično izdelan ovitek oziroma škatlico.
Bolj sprejemljivi so e-nakupi, pri katerih se sicer izognemo osebnim prevozom, ki pa jih večinoma nadomestijo izpusti transporta in lokalne (t. i. zadnji kilometer) dostave ter navsezadnje ekološka oporečnost transportne embalaže. Končni učinek je torej precej manjši, kot bi lahko domnevali, pa še neposrednega vpliva naročnika na izpuste tako rekoč ni več.
Več v torkovi tiskani izdaji Dela.