Vznemirljive pustolovščine na tirih

Zürich - Glavna železniška postaja v Zürichu je kot novoletni semenj: druga ob drugi živopisane stojnice z vsem, kar ste že kdaj videli ali še nikoli, nad vsem vlada smreka velikanka, bliskajoča se od ledenih kristalov kot iz zaledenelega gozda v pravljici. Ti kristali so res kristali, a to je mogoče ugotoviti šele od blizu. Kristali Swarovski. Na orjaškem drevesu jih visi nešteto, eden je lepši od drugega, vsak se zdi drugačen. Dragotinice so razstavljene tudi na vrteči se krožni ploščadi pod smreko. To bajno drago reklamo varuje pred željnimi prsti varovalna prozorna ograja, prepustna samo za poglede.

Glavni kolodvor, kjer se reke potnikov razcepijo na neštete tire, je očitno odprt za lepoto. Avgusta letos je hodnike napolnila Verdijeva Traviata s sopranistko Evo Mei v vlogi Violette in Vittoriom Grigòlojem v vlogi Alfreda pod dirigentsko palico Paola Carignanija. Izvedbo v živo je organizirala (in prenašala) televizija. Pevci in zbor so za poltretjo uro preglasili vsakdanji hrup multikulturne množice, od glasnih skupin italijanskih mladeničev z irokeškimi frizurami do pridušenega šepeta Azijcev in molka hitečih domačinov.

Vrvenje na postaji in vožnja z vlakom sta imenitna demonstracija narodnih temperamentov: domačini, Švicarji, sedijo, večinoma berejo časnike. Italijani so hrupni in zmeraj v skupinah. Afričani se prav tako pogovarjajo, glasno, z nekom, ki ga ni videti. Po telefonu. Zlasti mladi ti gledajo v oči ali pa kam mimo in se pogovarjajo z virtualno osebo kdo ve kje. Tu in tam se kdo nasmehne, prešine te, da se tebi, a se zaveš svoje zastarelosti ravno še pravi čas, da umakneš pogled. Ljudje brzijo drug mimo drugega in se pogovarjajo brez sogovornika - to je prevladujoči vtis. Prav nerodno, če koga vprašaš za pot: ogovorjeni si mora sneti slušalke, ponoviti moraš vprašanje in tako naprej. Nerodno za sprašujočega, vprašani so zelo prijazni in poskušajo pomagati. Če drugega ne, z odgovorom: »To boste pa našli na internetu!«

Narodni ponos

Da se znajdeš v takem mravljišču sam brez pomoči, moraš biti več kot pismen: razumeti moraš, kako funkcionira sistem. Ni dovolj, da znaš brati kartonček o tiru in številki vlaka, času odhoda itd., ki ga dobiš iz orokavičenih rok ene od dveh premraženih uradnic v informacijskem centru v zunanjem delu kolodvora. Če ne veš končne postaje linije, na kateri je tvoja izstopna postaja, si izgubljen. V vlaku pa o naslednji postaji potnike sproti obveščajo med samo vožnjo po zvočniku in na zaslonu na začetku vagonov. Zgodilo se mi je, da na postaji nisem našla gumba, na katerega je treba pritisniti, da se vrata odpro. Preden sem ga našla, smo bili že na naslednji postaji. Mudilo se mi je, hotela sem poklicati taksi. »Taksi se prebija veliko počasneje, prej se boste vrnili z naslednjim vlakom,« so mi zagotovili čakajoči na peronu.« Vlak je v Švici zakon: za zaposlene, letoviščarje, študente, vse, ki morajo biti o pravem času na pravem kraju. Pravijo, da študentje sedajo v vlak zato, da bi študirali, in da si nekateri menežerji napovedo sestanek v vlaku. Več miru imajo in ozračje jih navdihuje.

Švicarska železniška mreža ima izjemen politični, gospodarski in simbolični pomen. Kot nekakšno socialno stičišče štiri jezike govorečih Švicarjev je tudi del narodne identitete. Dve tretjini vsega blaga v Švici prepeljejo po tirih. Kadar je treba zgraditi novo železnico ali obnoviti staro, so Švicarji na referendumu neverjetno enotni. Ljubezen do železnice jim je prirojena, raje potujejo z njo kot drugi narodi, poprečno po 2000 kilometrov na leto (Nemci le tisoč) in skoraj vsak tretji Švicar je aboniran na vožnjo z vlakom (potnika ob nakupu vozovnice obvezno vprašajo, ali ima izkaznico SBB - in z njo popust). Švicarska državna železnica velja za enega od stebrov enega narodnega ponosa.

Odkrivanje krajev

V tej deželi gora in heidijevske romantike je vlak kot prevozno sredstvo več kot alternativa avtomobilu. Poleg hitrih zvez med velikim mesti je namreč mogoče po tirih odkriti nešteto neznanih krajev in si zagotoviti ogled najrazkošnejše alpske panorame: švicarska železniška mreža sega do vrtoglavih alpskih višin. Njena ponudba je nadvse pestra: od majhne Polybahn v Zürichu (od ustja Züriškega jezera do univerze) in Golden Mountain Pullman Expressa, luksuznega vlaka v slogu Orient Expressa, do slovitega Glacier Expressa in Mont Blanc Expressa. Poznavalci cenijo zlasti vožnjo z Golden Pass od Luzerna do Interlakna. Tu, pravijo, je »zbrano vse najlepše naše dežele, klišejska pokrajina Švice: modrozelena voda, strme gore, s snegom pokriti vrhovi. Gotthardska železnica ne bo več dolgo takšna atrakcija, kakršna je danes. Leta 2014 jo bodo zamenjali z moderno hitro železnico - gori skozi trebuh, tako da ne bo kaj videti.

Retijsko železnico (Rhätischen Bahn z značilno živordečo kompozicijo s snežnim plugom spredaj), ki obsega progo od Thusisa do St. Moritza (linija Albula s 144 mostovi in 41 predori) ter progo od St. Moritza do Tirana v Italiji (linija Bernina z 52 mostovi, 13 predori) so prvega julija letos vpisali na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine kot tretjo železniško progo na svetu na tem seznamu (pred njim sta se nanj uvrstila Semmerinška železnica v Avstriji in železnica v Indiji). Retijska železnica je stara sto let in 122 kilometrov dolga gorska železniška linija od Thusisa prek St. Moritza do Tirana v Italiji.

Eden od največjih turističnih magnetov, zlasti za Japonce, je železnica na Jungfrau, ki pelje na najvišjo postajo v Evropi: Jungfraujoch. Zobata železnica, ki se začne Kleine Scheidegg v švicarskih Alpah, prepelje vsako leto več kot pol milijona letoviščarjev od vznožja ledenika Eiger do razgledne ploščadi, 2060 metrov visoko s pogledom na 4158 metrov visoki Jungfrau. Očitno je nekdo na Japonskem naredil reklamo za to atrakcijo, saj je kar 60 odstotkov gostov iz Azije. Potnikov je vsako leto več: leta 2007 se jih je v tesne vagone spravilo kar 702.000. Devetkilometrsko progo, ki se konča na najviše ležeči železniški postaji v Evropi (3454 metrov visoko na Jungfraujochu), so gradili od leta 1896 do leta 1912 po zamisli Adolfa Guyerja-Zellerja, ki ga danes častijo kot vizionarja. Ko je dobil dovoljenje za gradnjo, so mu očitali, da ljudje niso ne telesno ne psihično sposobni prestati takšnega vzpona, že tako težavni projekt pa so ovirale še finančne težave in smrtne nesreče. A kot pravijo strokovnjaki za gradnjo železnic, bi številne švicarske zobate železnice tudi danes zgradili enako kot pred sto leti. Razlike v višini namreč ni mogoče premostiti drugače. Guyer-Zeller je umrl, veliko preden je bil dokončan projekt s postajami Eigergletscher (2320 metrov), Eigernordwand (2864 metrov), Eismeer (2864 metrov) in vrhuncem potovanja, »streho Evrope«, 3454 metrov visoko, s postajo, restavracijami, merilno postajo, palačo iz ledu, razgledno ploščadjo in najviše ležečo pošto v Švici.

Iz sredinega tiskanega Dela