Z mutiranim komarjem nad malarijo

Washington -Napoved zveni senzacionalno: znanstveniki, ki so pred približno šestimi leti prišli na idejo, da bi gensko spremenili anofelesa, tako da ne bi več mogel prenašati smrtonosne malarije, so s testi dokazali, da bi bil mutirani komar – če in ko bi ga izpustili iz laboratorijev – zmožen v naravnem okolju povsem zatreti svojega naravnega bratranca.

Prva poročila o tem, da je mutacija anofelesa uspela, so znanstveniki objavili že spomladi 2002. Takrat jim je z mutacijo prvič uspelo vzgojiti komarja, ki je bil odporen proti malariji. Gensko so ga namreč tako spremenili, da so v njem zavrli razvojni cikel plazmodija, ki povzroča bolezen. Zdaj so ameriški raziskovalci s Hopkinsove univerze senzacionalno sporočili še novico, da je mutirani komar po vseh opravljenih testih do 50 odstotkov bolj trdoživ od svojega naravnega bratranca in da bi ga v naravnem okolju verjetno zelo hitro izpodrinil. Ker ne prenaša malarije, bi bila s tem kmalu izkoreninjena tudi bolezen, zaradi katere na leto umre do tri milijone ljudi, med njimi največ otrok v Afriki.

Znanstveniki so v laboratorijskih razmerah testirali vedenje obeh skupin (mutiranih in nemutiranih) komarjev. Zaprli so jih skupaj z mišmi, okuženimi z različico parazita, ki povzroči malarijo samo pri njih, ne pa tudi pri človeku. Mutirani primerki so se med testom pokazali za plodnejše, njihova sposobnost preživetja je bila večja, pri nobeni drugi lastnosti pa se niso bistveno razlikovali od skupine nemutiranih komarjev.

Strokovnjaki kot ponavadi svarijo pred pretiranim navdušenjem, kajti teste na laboratorijskih miših bi bilo treba najprej potrditi tudi pri ljudeh, pri katerih malarijo povzroča druga varianta plazmodija. A nekaj jim je kljub temu že stoodstotno uspelo. Z novico, ki je včeraj obletela svet, so dodobra vznemirili tako navdušene zagovornike kakor skeptične nasprotnike genskih posegov v naravno okolje, ki opozarjajo, da bi tovrstne mutacije utegnile povzročiti povsem nepredvidljive posledice. Biološko ravnovesje planeta je namreč veliko bolj zapleteno in nepredvidljivo od simuliranega vedenja v laboratorijskih razmerah zaprtih komarjev in mišk.