Tiskane izdaje
Dahuk - Iraški Kurdistan po letih zatiranja spet začenja živeti. V Sulejmaniji, gorah na severu Iraka, kjer so se včasih skrivali kurdski gverilci, zdaj trenira mestno nogometno moštvo, ki računa na uvrstitev v prvo iraško ligo. To je samo eno od znamenj, ki dokazuje, kako so se – vsaj za Kurde pozitivno – stvari spremenile po strmoglavljenju Sadamovega režima leta 2003.
Po koncu prve svetovne vojne in propadu otomanskega imperija je bila Kurdom, ki so živeli na delih ozemlja sedanje Turčije, Iraka, Irana in Sirije, obljubljena samostojna država, toda po zmagi v grško-turški vojni si je večino kurdskega ozemlja prilastila Turčija, južni del pa je prišel pod neposredno britansko upravo. Sledila so leta uporov iraških Kurdov proti Britancem.
Iračani, ki so leta 1932 dobili neodvisno državo, so poskušali zatreti vstajo in arabizirati ključna kurdska mesta na severu Iraka. Po baasističnih državnih udarih v Bagdadu se je iraška vlada še siloviteje lotila reševanja kurdskega vprašanja. Po dogovoru med Irakom in Iranom iz leta 1975, znanem kot alžirski pakt, je Teheran umaknil vso podporo iraškim Kurdom. Njihovi voditelji so pobegnili v tujino, uporniške enote pa so se začele množično vdajati. Konec sedemdesetih let je iraška vojska v akcijah proti gverilcem požgala 600 kurdskih vasi in prisilno preselila kakih 200.000 ljudi.
Med iransko-iraško vojno v osemdesetih letih je na severu Iraka divjala de facto državljanska vojna. Čeprav je Irak, tedaj že pod vodstvom Sadama Huseina, izvajal genocidno politiko do Kurdov, ga mednarodna skupnost ni resneje kaznovala. V operaciji Anfal med letoma 1987 in 1989 je iraška vojska pod poveljstvom Alija Hasana al Madžida, znanega kot Kemični Ali, ubila okoli 100.000 Kurdov in uničila več tisoč vasi, pri čemer je uporabila tudi kemično orožje. Kemičnemu Aliju in še petim soobtožencem prav zdaj v Bagdadu sodijo zaradi operacije Anfal. Proces proti glavnemu obtožencu Sadamu Huseinu se je z njegovo usmrtitvijo – zaradi poboja 148 šiitov v vasi Dudžail leta 1982 – samodejno končal.
Po prvi zalivski vojni, med katero so zavezniške zračne sile ščitile kurdsko ozemlje v Iraku, je Sadam umaknil enote iz Kurdske avtonomne regije in proti njej uvedel popolno gospodarsko blokado. Čeprav je iraški Kurdistan dejansko dobil samoupravo, je bil politično razdeljen med Kurdsko demokratsko stranko in Domoljubno zvezo Kurdistana, to pa je povzročalo nenehna trenja. Kurdi so poleg tega živeli pod dvojnim embargom: Sadamovim in mednarodnim, uvedenim proti Iraku.
Razmere so se izboljšale 1996., ko je začel dobivati delež dobička od prodaje nafte po programu OZN Nafta za hrano. Kurdi so se spomladi 2003 pridružili koalicijskim silam pod vodstvom ZDA in Britanije v vojni proti Sadamu in postali močan politični dejavnik v okupiranem Iraku – njihov rojak Džalal Talabani je zdaj predsednik države.
Iraški Kurdistan trenutno živi razmeroma mirno, medtem ko večino preostalega Iraka pretresa nasilje. Podobno je tudi pri nogometu. Kurdski nogometaši lahko trenirajo v miru, medtem ko sunitskim in šiitskim nenehno grozijo bombni napadi.
»Pod Sadamom smo živeli v strahu. Za Kurde ni bilo svobode. Naši nogometaši so delovali v skrajno težkih razmerah,« pravi direktor športnega kluba Sulejmanija Hiva Masuf. »Bili so potisnjeni ob rob. Nihče ni redno treniral, zato ni bilo uspešnih kurdskih nogometašev ali klubov. Poleg tega niso smeli igrati v državni reprezentanci.«
Več o tem preberite v sredinem tiskanem Delu
