Tiskane izdaje
Za zdrav osebnostni razvoj otroci potrebujejo meje. Te omejujejo, vendar hkrati ponujajo varnost in predvidljivost, ki sta nujni, če hočemo, da bo razvil sprejemljive vedenjske vzorce. Brez zadnjih se namreč ne bo mogel uspešno vključiti v družbo. Vzgojne meje oziroma pravila definirajo, kakšno vedenje je sprejemljivo in kakšno ni. Starši morajo ta pravila postaviti povsem jasno in nedvoumno. Znane morajo biti tudi sankcije, ki bodo sledile prestopku.
Velikokrat se razpravlja o vzgojnih mejah, redkeje pa se natančneje govori o tem, kje in kako jih postaviti. Nekateri starši se odločijo za prestrog nadzor, vmešavajo se prav v vse vidike otrokovega življenja in se ne zavedajo, da ga tako ne bodo naučili samostojnosti in samoodgovornosti. Druga skrajnost so tisti, ki dopuščajo preveč. Tudi ti se po navadi ne zavedajo, da njihov na videz neavtoritaren, bolj demokratičen, sodoben vzgojni pristop otroka prej ovira kot pa mu pomaga. Preveč svobodni otroci se denimo izogibajo določenim neprijetnim položajem in odgovornostim, s tem pa izpuščajo izkušnje, ki bi sicer bile boleče, vendar so nujno potrebna priprava za odraslo življenje.
Ko govorimo o vzgojnih mejah, marsikdo najprej pomisli predvsem na omejevanje prostega gibanja otrok in mladostnikov, na nadzorovanje tega, s kom se družijo, kje in kdaj. Seveda mora vključevati tudi vse to, vendar gre pri učinkovitem vzgajanju bolj za to, da je treba meje od mladih nog vzpostaviti v glavah vseh družinskih članov. Če recimo nočno popivanje ni sprejemljivo vedenje, potem tega tudi starši ne bi smeli delati. Zgled pove več kot vse pridige in teorije.
Na kaj bi torej starši morali misliti, ko postavljajo pravila in določajo kazni? Komunikacija med vsemi družinskimi člani naj bo mirna, odkrita in spoštljiva. Če vedenje kogar koli izmed njih ni sprejemljivo za druge, mu je treba to povedati brez zmerjanja in žaljivk. Otrok naj ne bi dobil občutka, da je nekaj narobe z njim kot osebo, temveč le, da njegovo ravnanje ni bilo ustrezno. Učinkovito urejanje vedenja sloni na predpostavki, da ima vsak posameznik v družini nadzor nad samim seboj. Naloga staršev ni neposredno nadziranje in kaznovanje, temveč da otroku pomagajo razviti take lastnosti, da se bo znal zrelo usmerjati.
Za dobro komunikacijo je treba imeti dovolj potrpežljivosti, zavedati se moramo, da smo ljudje različni. Do tega dejstva bi morali biti tolerantni vsi družinski člani. Naloga staršev je, da otroku pomagajo razviti take osebnostne lastnosti in socialne veščine, da si bo znal postaviti lastne, a realistične cilje, in se lotil njihovega uresničevanja. Pri tem je treba dopustiti možnost, da bo naredil napako - in se iz tega kaj naučil. Postavljanje vzgojnih meja recimo ne pomeni, da morajo imeti odrasli zadnjo besedo pri prav vseh odločitvah. Tudi ni prav, če svoje neizživete sanje uresničujejo na življenju otrok.
Iz Slovenskih novic
