Tiskane izdaje
Pariz - Sedemintridesetletni Mohamed Tadjer, voznik avtobusa, ki je 2. novembra lani v pariškem predmestju Sevran iz ognja rešil 56-letno invalidko Joëlle M. in ga je francoski predsednik Jacques Chirac za to dejanje odlikoval z medaljo za pogum in požrtvovalnost, je imel takrat prijateljico, stanovanje in službo. Zdaj nima nič od tega, samo svoje spomine. Spi na parkirišču v svojem starem cliu. "Odkrito rečeno bi, če bi moral znova prestati vse to, še enkrat rešil Joëlle iz plamenov, vendar bi se potem vrnil in umrl v gorečem avtobusu," je dejal novinarju Le Monda.
Vse življenje je živel v pariškem predmestju kot sin Alžirca, ki je prišel v Francijo leta 1963 in se naselil v stanovanjskem bloku Montfermeila (Seine-Saint-Denis). " Oče me je naučil živeti, bil je moj najboljši profesor," pravi Mohamed. Ima sedem sester in dva brata. Po maturi na srednji tehnični šoli se je hotel vpisati na geologijo, a je sanje opustil in postal voznik avtobusa, se oženil in ločil, toda o tem noče govoriti. Leta 2005 je bil voznik avtobusa pri CIF (Courriers d'Ile-de-France). Zelo rad je imel to delo. Drugega novembra 2005, na vrhuncu nemirov v pariškem predmestju, je ustavil na postaji Sevran-Beaudottes in odprl vrata invalidni Joëlle M., ki se je vračala domov. Pomagal ji je sesti na sedež spredaj, speljal, po 30 metrih pa je razneslo bližnji koš za smeti. Cunja, namočena v bencin, je priletela skozi okno. "Odprl sem vsa vrata in zaklical potnikom, naj izstopijo. Pri prednjih vratih sta vstopila dva tipa, izpraznila steklenico bencina na invalidko, tretji fant, ki se je približal od zadaj, pa je prižgal vžigalnik. Ženska je začela goreti. 'Umrla bom,' je kričala. Odvlekel sem jo ven, ji slekel jopič in z rokami pogasil ogenj. Nato sem se vrnil v avtobus po njeno torbico. Od avtobusa je ostala samo lupina."
Bil je ranjen, laže opečen. Vrnil se je domov. Dogodek so prenašale vse televizijske postaje. Zavrnil je vse finančne ponudbe. Zatekel se je v Alžirijo. Tam je izvedel, da ga hoče Jacques Chirac imenovati za viteza državnega reda za zasluge. Odlok je bil podpisan 8. novembra 2006. Ko se je vrnil v Francijo, se mu je republika poklonila, govoril je s Sarkozyjem, Chiracom in drugimi politiki. Vrnitev v Montfermeil pa je bila bolj zapletena.
Policija je nadaljevala preiskavo in marca 2006 aretirala tri mladeniče, osumljene, da so zažgali avtobus. Nekega jutra je Mohamedova prijateljica za brisalcem avtomobila našlo listič z nerodno pisavo: "Reci svojemu ljubčku, naj drži jezik za zobmi!" Nato so mu na sevranski postaji v arabščini zagrozili, da ga bodo zadavili. Mohamed se je ustrašil. Nikoli ni nikogar zatožil ali prijavil, niti na fotografijah, ki mu jih je pokazala policija, ni nikogar prepoznal. Vendar ni več mogel ostati v tistem kraju. Našli so mu stanovnanje v Alpes-Maritimes, njegovo dekle pa ni maralo tja. Odpovedal je službo pri CIF, njegov delodajalec ga je pripravljen spet vzeti na delo. Toda dekle je izgubilo njunega otroka in ga zapustilo, stanovanje v Montfermeilu pa je moral vrniti. Zdaj jemlje antidepresive in se umiva v javnih straniščih. "Sram me je, da tako živim, rad bi imel delo, ženo in otroke. Staršev ne obiskujem več, ker nočem, da bi me videli takšnega." Medalje bi bil vrgel proč, če ga ne bi pregovoril prijatelj: "Ne pozabi, da si Arabec, te medalje so maščevanje za naše očete."
Dvaindvajsetega oktobra je znova zagorel avtobus, tokrat v Essonne. Mohamed Tadjer je dosegel, da so ga povabili na tribuno na Sorboni: "Nočem se ukvarjati s politiko, toda mladim bi rad dopovedal, da požiganje ne koristi ničemur. Treba je glasovati, a ne za Sarkozyja, ki je tempirana bomba. Treba je sesti za mizo in se pogovarjati. Kakor koli že, država ima zmeraj prav." Po teh besedah se je odpravil k svojemu cliu, rahlo požvižgavajoč: "Nisem junak ..."
