Zdravilna moč smrti

Meso je treba razrezati na majhne koščke ali rezine, je zapisano v receptu, poškropiti ga je treba z miro in malo aloje, potem pa za nekaj dni namočiti v vinski cvet. Nato mora nekaj časa viseti na suhem zraku. Na koncu bo podobno prekajenemu mesu in ne bo smrdelo.

Te besede je v 17. stoletju zapisal nemški farmakolog Johann Schröder. A ne gre za prekajeno šunko ali pljučno pečenko. V navodilu je zapisano, da gre za sveže truplo rdečelasega moškega, starega približno 24 let, ki je bil obešen, obglavljen ali usmrčen na kolesu, potem pa en dan in eno noč ob lepem vremenu izpostavljen soncu in mesecu.

Recepti za zdravila, ki so dajala navodila za predelavo človeških trupel, so bili v Evropi 16. in 17. stoletja skoraj tako običajni kakor uporaba zelišč, koreninic in lubja. »Deli trupel in kri so bili potrebščine, ki jih je imela na voljo skoraj vsaka lekarna,« pravi Richard Sugg z britanske Durham University, ki se ukvarja z zgodovino medicine in o tem piše knjigo. V času tako imenovanega »medicinskega kanibalizma« je tega materiala celo večkrat zmanjkalo, tako veliko je bilo povpraševanje. Sugg je prepričan, da najbolj vneti ljudožerci niso bili prebivalci Novega sveta, temveč Evropejci.

Številni viri dejansko pričajo o morbidnih praksah evropskih zdravilcev. Že Rimljani so proti epilepsiji pili kri gladiatorjev. Velik pomen pa je tovrstno zdravilstvo dobilo v renesansi. Najprej so kot eliksir življenja postali zelo zaželeni praški iz zdrobljenih egipčanskih mumij. Na začetku 17. stoletja pa so zdravilci začeli uporabljati posmrtne ostanke usmrčenih ali celo trupla beračev in gobavcev.

Nemško-švicarski zdravnik Paracelsus je bil eden najbolj gorečih zagovornikov uporabe trupel v zdravilne namene, kar je postalo zelo priljubljeno v najvišjih slojih družbe. Sugg omenja »medicinsko norost« britanskega kralja Karla II., ki je za recept za utekočinjenje človeških možganov plačal 6000 funtov. Destilat, ki je nastal in je v zgodovino medicine prišel z imenom »kraljeve kapljice«, je vladar jemal vsak dan.

Na zdravilno moč smrti so prisegali tako učenjaki kot plemiči pa tudi preprosti ljudje. Ameriška antropologinja Beth Conklin poroča, kako so se na Danskem epileptiki s skodelicami v rokah prerivali okoli morišča, da bi prestregli kri, ki je tekla iz trupla, drgetajočega v smrtnem krču. Uporabljali so lobanje pa tudi mah, ki je poganjal iz njih in je domnevno ustavljal krvavitve.

Človeška maščoba je domnevno blažila revmo in artritis, krema z dodatkom človeškega mesa pa je bila dobra za mazanje zmečkanin. Sugg poleg tega človeškemu mesu pripisuje verski pomen. Za mnoge protestante je bilo nekakšen nadomestek za evharistijo, zauživanje Kristusovega telesa pri Gospodovi večerji. Tako so nekateri menihi iz krvi umrlih kuhali nekakšno marmelado.

»Šlo je za človeškemu organizmu lastno življenjsko moč,« pravi Sugg. Domnevali so, da imajo vsi organizmi vnaprej določeno življenjsko dobo. Če telo umre nenaravno - od tod tolikšno povpraševanje po usmrčenih ljudeh -, si je mogoče preostanek te življenjske dobe tako rekoč prisvojiti.

Zdravljenje ni bilo vedno uspešno. Ko je leta 1492 umiral papež Inocenc VIII., so njegovi zdravniki trem dečkom puščali kri in jo dali piti umirajočemu. Dečki so umrli. Papež tudi.

Je vse to bilo ljudožerstvo? Sugg o tem ne dvomi. Tako kakor ljudožercem Novega sveta je tudi Evropejcem v bistvu šlo za uživanje magične življenjske moči. Antropologinja Conklinova ima to obliko ljudožerstva za nekaj posebnega. Zunaj Evrope je bila oseba, ki je jedla, z osebo, ki jo je pojedla, skoraj vedno nekako povezana. Evropsko ljudožerstvo pa je bilo izrazito asocialno: »Štela je samo kakovost. Deli človeškega telesa so bili trgovsko blago, ki so ga kupovali in prodajali za dobiček.«

Konec 18. stoletja je bilo tega konec. »Z razsvetljenstvom so zdravniki svoje praznoverje opustili,« pravi Sugg. Leta 1782 je na primer zdravnik William Black pozdravil opuščanje »odvratnih in neučinkovitih« zdravil, na primer »praškov iz lobanj«. Ti in druga »nesnaga« so na srečo izginili iz lekarn.

To obdobje se je končalo in z njim zanimanje za recepte, kakršen je bil na primer tisti, ki ga je napisal Britanec John Keogh. Pri vrtoglavici je leta 1754 umrli pridigar na primer priporočal prašek iz človeškega srca. Odmerek in način jemanja zdravila: »Ščepec zjutraj na tešče.«

Iz Sobotne priloge (prevod iz Spiegla)