Že pol tisočletja papeževi čuvarji

Vatikan - Za obzidjem najmanjše države na svetu se danes začenjajo velike, pomembne, šest mesecev trajajoče proslave ob 500-letnici ustanovitve švicarske garde, čisto posebne vojaške enote plačancev, ki jih že pol tisočletja novačijo v Švici. Biti morajo samski šolani vojaki, visoki najmanj 174 centimetrov, predvsem pa morajo biti pobožni in popolnoma predani papežu. Ko nastopijo službo, so mlajši od 30 let. Njihove plače so nizke, služijo pa najmanj dve leti in največ četrt stoletja. Častniki se lahko tudi poročijo.

V Sikstinski kapeli, ki so jo švicarski gardisti tako skrbno varovali med zadnjim konklavom, potem pa lahko tudi prvi čestitali novemu papežu, je danes za 110 članov garde in njihove svojce, ki so se pripeljali iz Švice povečini že v začetku tedna, maševal kardinal Angelo Sodano. Potem jih je na trgu svetega Petra točno opoldne med angelusom blagoslovil papež Benedikt XVI.

Četrtega maja bo iz Bellinzona na jugu Švice za vatikansko obzidje prikorakalo 150 nekdanjih gardistov, ki bodo prehodili 723 kilometrov in za to porabili skoraj mesec dni – tako kakor so nekoč v Rim hodili romarji in prvi papeževi plačanci iz Švice.

Švicarski plačanci so vstopili v zgodovino leta 1506, ko je papež Julij II. najel 150 vojakov iz Švice, da bi ga branili pred nevarnostmi. Dve desetletji pozneje, leta 1527, so skoraj vse pobili vojaki cesarja Karla V. Rešili so se samo tisti, ki so s papežem Klementom VII. po skrivnem hodniku pobegnili v Angelski grad ob Tiberi. Papežu so Švicarji ostali zvesti in podložni tudi po letu 1870, ko je Rim osvobodila in zasedla italijanska vojska, odpravila posvetno papeško državo in njeno ozemlje zmanjšala na manj kot pol kvadratnega kilometra.

Med obiskovalci Rima in Vatikana, ki jih je vsako leto več milijonov, Švicarji v pisanih uniformah in s helebardami v rokah veljajo za okras, ob katerem se spodobi fotografirati za spomin. V resnici imajo precej zahtevnejše naloge od stražarske službe pri vseh vidnih in pomembnih vatikanskih vratih. Večinoma delajo v civilu, dobro in sodobno so oboroženi, izurjeni so v borilnih veščinah in podobni specialcem v kateri koli drugi vojski ali policiji.
Med romarji in turisti in celo v turističnih vodnikih velja, da je uniforme gardistov narisal sam Michelangelo Buonarotti . Knjižica, ki so jo gardisti izdali ob svojem jubileju, to odločno zanika. Michelangelo je imel premnoge talente, krojač pa ni bil in naših uniform ni narisal, je v knjižici zapisal podčastnik Christian Richard. Slavno, največkrat fotografirano uniformo je narisal tedanji poveljnik garde v začetku dvajsetega stoletja in ni stara 500, temveč samo sto let, razodeva Richard.

Plačanci iz Švice v resnici tudi niso čuvaji vatikanske države. Za varnost države Vatikan skrbijo italijanski policisti in agenti, pomagajo pa jim zapriseženi poklicni varnostniki; Švicarji bedijo samo nad papeževo osebno varnostjo. Vsakega 6. maja prisežejo, da so za papeža pripravljeni dati tudi svoje življenje.

Sedanji poveljnik garde, polkovnik Elmar Mader, pravi, da je papeža Ratzingerja veliko laže varovati kot njegovega predhodnika Wojtylo. Janez Pavel II. je bil nenehno na poti ali pa je hodil po Rimu in težko je bilo predvideti, kaj se lahko zgodi ob srečanjih z neznanci v tujih deželah. Benedikt XVI. zelo redko zapusti palačo, srečuje pa se samo s skrbno izbranimi skupinami ljudi, pravi Mader.
Garda je doživela hudo preizkušnjo pred 25 leti, ko je Turek Ali Agça streljal na papeža Wojtylo in ga hudo ranil. Častnik Alois Estermann se je takrat vrgel na papeža, da bi ga s telesom zaščitil, vendar je bilo prepozno. Ko je papež leta 1998 Estermanna imenoval za poveljnika garde, je bil novi poveljujoči skupaj s svojo ženo, venezuelsko policistko, ubit v vojašnici garde, kjer je – tik pod papeževim oknom – tudi stanoval. Obveljala je uradna verzija, da ga je ubil eden od gardistov, ki so ga tudi našli mrtvega, ozadje pa ostaja zavito v skrivnost.

Preberite v NeDelu.