Ženska je ženska

Na lokalnih volitvah smo v dvestodesetih občinah izvolili le pet županj. Po deležu poslank v državnem zboru se uvrščamo na svetovni rep. Na lestvici nas prehiteva osemdeset držav, med njimi Gabon, Zimbabve, Burkina Faso, Albanija ... Morda dokaj nepomemben podatek, a vendar zaradi njega nekateri nagubamo čelo. Gladko čelo je namreč, kot je dejal Brecht, znak neobčutljivosti. Kadar nas takšna razmerja zaskrbijo, vedno najprej pomislimo na feminizem. Ali je sploh še živ? Se ženske identificirajo z njim? Se spomnimo nanj le takrat, kadar se nam zgodi krivica?

Vzemimo za primer samo dve popularni televizijski nadaljevanki – Seks v mestu in Mad Man. Prva nam kaže, kaj je feminizem sodobnim ženskam omogočil, druga pa, zakaj je pravzaprav nastal. V nadaljevanki Mad Man, ki se dogaja v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, v uspešni reklamni agenciji na newyorški aveniji Madison vidimo tisti pravi, cigaretnega dima polni mačistični svet, v katerem so ženske zgolj tajnice, vedno na uslugo moškim, žene so razočarane gospodinje na pomirjevalih in ljubice so potrošno blago. Ko ena izmed tajnic nekoč sestavi odličen slogan za reklamo za ličilo, eden od moških pravi: »Bilo je neverjetno, kot da bi gledal psa, kako igra klavir.«
 
Lastna soba

Kot dobro vemo, se je sodobna demokracija začela brez žensk in šele angažiran feminizem ter bojevite posameznice so si v dolgotrajnem boju izborile pravice, ki jih uživamo danes in jih jemljemo za samoumevne, a prave enakopravnosti še vedno ni. Ne smemo pozabiti niti na to, da so se nekatere stvari na bolje spremenile šele pred nekaj leti ali desetletji. Poglejmo samo volilno pravico – ženske so jo v tolikokrat opevani Švici dobile šele leta 1971, Kuvajtčanke leta 2005, na Londonsko borzo, to mizogeno institucijo, pa so bile ženske sprejete šele leta 1973.

Najbolj realno in iskreno primerjavo med denarjem in volilno pravico je naredila Virginia Woolf v knjigi Lastna soba, ki je nastala leta 1929, v času, ko na primer ženskam ni bilo dovoljeno, da bi obiskale knjižnico brez moškega spremstva. Primerjava oziroma zgodba gre nekako takole: na isti dan je Virginia prejela dve dobri novici, da so ženske v Veliki Britaniji dobile volilno pravico ter da je po pokojni teti podedovala zajeten kupček denarja. Druga novica, ki ji je obljubljala denar, ki bo samo njen in ji bo zagotavljal neodvisnost, jo je veliko bolj razveselila kot tista o volilni pravici. Zgodba je iskrena in zato zelo resnična še danes. Z njo se zlahka identificiramo. Sicer si želimo več žensk v parlamentu, po drugi strani pa si želimo predvsem dobre, poštene in učinkovite stranke. Izbira strank na volitvah danes ni več odločitev za najboljšega, ampak manj slabega od vedno slabših. Zato še vedno ni dileme, česa bi bile bolj vesele – materialne svobode ali zmage »svoje« stranke na volitvah. A vendar ... Prav razmišljanje o osebnem in političnem je že od nekdaj napeta vrv, po kateri feminizem lovi ravnotežje. Kajti feminizem je bil projekt, ki je vpeljeval spremembe, in vsaka zmaga, recimo pravica do splava, je bila hkrati politična in osebna.

Osebno je politično

Kako pa je s tem danes? Ženske, razumljivo, zanima služenje denarja, ustanavljanje podjetij, sooblikovanje ekonomije, a pri tem pozabljajo na dediščino feminizma, ki uči, da so transformacije in spremembe v družbi na bolje potrebne, osebno je lahko še vedno tudi politično, aktivistično. Monotono in dolgočasno upravljanje istosti, ki je značilno za večino te kulture, je močvirje, v katerem krivice najbolje uspevajo. Zato so močne, sodobne, poštene in pametne ženske v politiki pomembne. Danes mnoge direktorice, političarke, umetnice pravijo, da niso feministke, vendar pa brez zgodovine feminizma ne bi imele možnosti biti uspešne ženske.

Kot mi je povedala znanka, ki je profesorica na fakulteti: »Ko študentke vprašam, koliko med njimi je feministk, nobena ne dvigne roke, ko pa jih vprašam, ali so ekologinje, se javijo skoraj vse.« Feminizem očitno ni več moderen, ni več in. Zakaj? V pojmu feminizma vendar obstaja toliko stvari, s katerimi se absolutno strinjamo – enakost, pravičnost, svoboda.

Uravnavanje pravičnosti v družbi

Potrebujem mnenje še nekoga. Vprašujoče se ozrem čez svojo mizo na uredništvu Sobotne priloge v Patricijo Maličev: »Teorije feminizma nikoli nisem zares osvojila, čeprav sem o tem prebrala nekaj ducatov knjig in prisluškovala vsaj toliko okroglim mizam na to temo. Recimo, da mi je, vsaj približno, jasna zgodovina feminizma. Vedno se mi je zdelo, da se feministke zavzemajo za nekaj, kar je prav. Za vse nas, ne samo za ženske. Da uravnavajo raven pravičnosti v družbi, ker te najbolj primanjkuje. Solidarnosti. Sem za obujanje radikalnega feminizma in za feministke. Samo če bi me hotele v svoje vrste. Morda sem vseeno preveč frivolne sorte, se preveč spogledujem z moškimi. Ko sem pred časom to rekla mojemu dobremu prijatelju, hrvaškemu piscu Igorju Mandiću, ki je leta 1984 'vješticam iz Ria' (hrvaškim feministkam) dobro zagodel s knjigo Šta, zapravo, hoče te žene?, mi je – vmes je seveda večkrat korigiral svoja stališča iz omenjenega dela – rekel, da tako pač je, da ženske bolje razumemo svet in da se je večina dobrega na njem zgodila zaradi nas.«

Neenake izhodiščne možnosti

Eden od alibijev o enakopravnosti med moškimi in žensko so govorice o tem, da se družba feminizira, res pa je, da se prav tistim poklicem, ki se feminizirajo, nižata tako socialni status v družbi kot plačilo.Tanja Salecl, direktorica urada za enake možnosti, pravi, da pri svojem delu opaža, da ima beseda »feministka« negativen prizvok, češ, kaj pa se je treba zavzemati za ženske, tako ali tako imate dovolj priložnosti. Vendarle pa to ne drži. In kje se kažejo največje krivice in neenakosti med moškimi in ženskami v Sloveniji? Tanja Salecl pravi: »Predvsem gre za neenakost na trgu dela, pa stereotipi in še enkrat stereotipi. Zakonodajo smo v Sloveniji uredili dobro, a problem neenakosti žensk in moških se v praksi še vedno ne vidi dovolj. Velikokrat se ga prikriva z nekimi splošnimi prepričanji, da je stvar vsake posameznice, kako izkoristi potenciale, da imajo ženske vse možnosti, da se dokažejo, da uspeh ni odvisen od tega, kakšnega spola si, itd. Skratka, družba še ni ozavestila, da morda ženska ravno zaradi predsodkov in kulturnih vzorcev že v osnovi nima enakih možnosti. Poglejmo mlado žensko, ki je dokončala fakulteto. Praksa nam pove, da bo dosti težje našla prvo službo kakor moški kolega, pa čeprav je bila pri študiju uspešnejša. Ko bo službo našla, jo bo dosti bolj verjetno dobila za določen čas. Ko bo zaposlena, bo za svoje delo v povprečju dobivala nižjo plačo kakor moški na primerljivem delovnem mestu. Večja verjetnost je, da bo zaradi družinskih obveznosti ona tista, ki bo delala s skrajšanim delovnim časom, in ne njen partner. Doma bo opravila enkrat več dela od partnerja, nekajkrat pogosteje od partnerja bo na bolniški za nego bolnega otroka, veliko bolj verjetno bo na delovnem mestu žrtev spolnega nadlegovanja ali pa bo doživljala nasilje od svojega partnerja, skozi vse življenje bo bolj od moških izpostavljena tveganju za revščino, precej manjša verjetnost je, da bo imela možnost političnega udejstvovanja, in še bi lahko naštevali. Kje so torej tukaj enake izhodiščne možnosti?! Lahko bi rekli, da je naš nacionalni problem prepričanje, da so ženske same krive, če ne izkoristijo potencialov. Malo ljudi pa sploh pomisli na to, da mogoče nimajo izhodiščnih možnosti in priložnosti, da bi jih lahko.

Problem je tudi ta, da se oči celotne javnosti usmerijo na kakšno posameznico, ki ni ravno vzorčni model. In se potem njeno delo posploši na celotno populacijo žensk. Če vzameva za primer menedžerko, ki 'zavozi' podjetje, bo veliko ljudi reklo, 'kar poglejte, saj smo vedeli, da so ženske nesposobne, nimajo kaj delati na direktorskih položajih'. Z moškimi, ki naredijo napake, se družba in mediji ukvarjajo precej manj. V veliko podjetjih se ženske 'pripusti' na vodilne položaje šele takrat, ko je podjetje v nerešljivi situaciji. Podobno je tudi v politiki, da dobijo ženske priložnost priti na vidnejša mesta, ko gre stranki slabo, ko ni moških kandidatov.« Tanja Salecl tudi meni, da so stereotipi o ženskah in moških ključen problem današnje družbe. In posledično vprašanje, kako jih vendarle preseči.

Novi feminizem

Angleška feministka Natasha Walter je leta 1998 napisala knjigo Novi feminizem, v kateri je izpostavila, da mora feminizem svoje geslo »osebno je politično« razrahljati in osebno končno spustiti na prostost ter se osredotočiti na širše politične cilje. »Mlade ženske si ne želijo, da jim stare feministke pridigajo o tem, kaj obleči in s kom spati.« Seksualna vojna je dobljena, ženske so v zahodnem svetu podrle pregrade do moči in smo v zadnji fazi dolge feministične revolucije, ki je vodila ženske z margine družbe v sam vrh, je še napisala. Feminizem vidimo v politiki, televizijskih nadaljevankah in vsakodnevnem življenju, pri umetnicah, šolarkah, materah in poslovnih ženskah. Danes ženske ne razmišljamo več o svobodi, ampak jo živimo.

Novi seksizem

Letos je izdala novo knjigo Living Dolls (Žive lutke), v kateri je priznala, da se je v prejšnji zelo zelo zmotila. Položaj žensk v sodobnem svetu ni tako optimističen, kot je napovedovala. Deklice in mlada dekleta v Britaniji oblikuje potrošniška, materialistična in hkrati hiperseksualna popularna kultura. Najprej začne z opisom deklic, ki so danes potopljene v izumetničen svet, v katerem mora biti vse roza – roza obleke, roza sobe, roza slikanice. Igrače deklic so vedno bolj stereotipne, mediji in televizija pa že majhne punčke spodbujajo k temu, da postajajo vedno bolj obsedene s svojim videzom. Potem nadaljuje z najstnicami. Ko jih sprašuje po karieri, ugotovi, da si jih več kot polovica želi, da bi postale manekenke, za četrtino pa je idealen poklic plesalka ob drogu. Vse druge si želijo biti žene nogometašev. To je kultura, v kateri se ženske počasi spreminjajo v plastične lutke, s katerimi so se igrale kot deklice, in mnoge se definirajo le skozi svojo seksualno privlačnost ter verjamejo, da je seksualna samozavest edina, ki obstaja.

Zanimivo, a kot je ugotovila Natasha Walter, so zametki takega razmišljanja tudi v feminizmu, saj je prav on učil, da ima vsaka ženska pravico do izbire in pravico, da s svojo seksualnostjo naredi, kar želi. A vendar je dejstvo – seksizem se je vrnil.

Zdi se mi, da meni tako romantičen stavek iz filma Nikita, ki ga izreče ostarela Jeanne Moreau: »Na tem svetu obstajata dve neskončni stvari, ženskost in kako jo izkoristiti«, v prej opisanem kontekstu pridobi popolnoma nove in prav nič romantične dimenzije.

Feminizem je danes vsrkala popularna kultura, ga oklestila političnega konteksta in ostala je le še pravica do nebrzdane subjektivnosti, ki pa se realizira predvsem v potrošništvu. Prostituiranje čisto navadnih deklet za novo Pradino torbico ali nove čevlje Manola Blahnika (ki jih je spopularizirala ravno nanizanka Seks v mestu) je v Britaniji nekaj čisto običajnega, in kot slišim, tudi pri nas.

Živimo v družbi, ki jo je napadla epidemija narcisizma. V ZDA cvetijo podjetja, ki zadovoljujejo bizarne želje naročnikov. Ljudje danes najemajo paparace, da jim sledijo in jih fotografirajo na vsakem koraku ter jim tako dajejo občutek, da so slavni, starši lahko za rojstnodnevno slavje svojega otroka najamejo limuzino in lokal, pred katerim njihovega otroka in njegove prijatelje čakajo rdeča preproga ter najeti občudovalci, ki ob njej vzklikajo njihova imena. Ker so deklice že biološko nagnjene k temu, da rade ugajajo, je takšno okolje zanje odlična lepljiva past.

Ženski možgani

V zadnjih letih znanstveniki dodobra raziskujejo enega najbolj skrivnostnih človeških organov – možgane. Njihovo delovanje lahko razkrije skrivnosti človekovih akcij in reakcij. V knjigi Ženski možgani (v slovenščini je izšla pri založbi Modrijan) avtorica Louann Brizendine zanimivo predstavi delovanje ženskih možganov. Prva stvar, ki so jo odkrili, je, da so hormoni tisti, ki tako močno vplivajo na možgane žensk, da v resnici ustvarjajo njihovo resničnost. Ženske navzočnost hormonov čutijo v vseh življenjskih obdobjih – od treh mesecev do obdobja po menopavzi. Zato ženska nevrološka resničnost ni tako stalna kot moška.

Prav tako evolucijska psihologija in tudi nevrologija učita, da je ena glavnih lastnosti deklic ta, kot smo že zapisali, da rade ugajajo.

Do starosti osem tednov so vsi možgani zarodkov videti kot ženski. V osmem tednu pa velik naval testosterona te uniseks možgane spremeni v moške – in to tako, da testosteron pobije nekaj celic v središčih za sporazumevanje ter povzroči rast celic v središčih za spolnost in agresivnost. Če do tega navala ne pride, se ženski možgani razvijajo naprej. In prav zato, ker deklice v maternici ne doživijo poplave testosterona, ki skrči središča za komunikacijo,
opazovanje in obdelavo čustev, je ob rojstvu njihov potencial za razvoj teh veščin veliko večji kot pri dečkih. V prvih treh mesecih se dekličine veščine vzpostavljanja stika z očmi in zrenja v obraze povečajo kar za 400 odstotkov, česar pri dečkih sploh ni opaziti. Deklice se torej že rodijo z zanimanjem za čustvene izraze in pomen o sebi razbirajo iz pogledov, dotikov in odzivov, ki jih sprejemajo od ljudi okoli sebe. Na podlagi teh znakov odkrivajo, ali so cenjene, vredne ljubezni ali če niso ljubljene oziroma jih ne marajo. »Če odstranimo te smerokaze, ki jih zagotavlja čustven obraz, ženske možgane oropamo za temeljni kamen, ki opredeljuje njihovo resničnost.« Majhne deklice si lahko brezizrazen obraz razlagajo, da nekaj ne delajo prav, in kot pravi psihologinja, so prepričane, da če se bodo dovolj potrudile, če bodo prijazne in lepe, bodo na koncu le nekako izvabile pričakovani izraz – in prav zato kasneje odrasle ženske tako vztrajno osvajajo in se nesrečno zaljubljajo v narcisoidne ali čustveno hladne moške. »Če se bom le dovolj potrudila, me bo vzljubil,« si govorijo. Izredno negativen učinek na dekličin razvoj in njeno občutenje o sebi ima recimo brezizrazen obraz depresivne matere. Odsotnosti izraza na obrazu deklica ne razume oziroma jo lahko dojame, kot da je mama nima rada. Kot odkrivajo znanstveniki, podobno slabo nanjo vpliva tudi zategnjen obraz matere, ki si je dala vbrizgati preveč botoksa.

Prihodnost ni roza

Kot meni Louann Brizendine, so znanstveniki v zadnjih letih dokumentirali neverjeten sklop kemičnih, genetskih in hormonskih možganskih razlik med ženskami in moškimi, vendarle pa ta spoznanja za prihodnost žensk pomenijo moč. Spoznanje o delovanje ženskih možganov pomeni, da nam ni treba sprejemati moških norm in da smo se doslej ženske prilagajale moškemu svetu, zdaj pa se lahko moški ženskemu. Enaindvajseto stoletje, pravi znanstvenica, je enkratna priložnost, da ženske izkoristijo svoje intelektualne in znanstvene potenciale in da svoje »možgane izkoristimo za ustvarjanje nove paradigme upravljanja kariere, rodnosti in osebnega življenja«. Zato se zdi roza svet deklic in neambicioznost mladih deklet, obsedenih s svojim videzom, nekaj, kar je na drugi strani te obetajoče se prihodnosti. Seksistični dialogi v parlamentu, nestrpni napadi na drugačne, primitivne izjave javnih osebnosti, poplava rumenega tiska in bebastih ženskih revij so odlično gnojilo za svet, ki ponižuje ženske. In feminizem je pomemben zato, ker se mora slišati njegov glas – glasno nasprotovanje proti vsaki krivici, protest ob vsaki žaljivi izjavi. V Sloveniji se zdi, da je feminizem preveč zaprt zgolj v akademski svet in je glasnega aktivizma premalo. Feminizem vsebuje nekaj, kar je pomembno in o čemer je vredno pisati in razmišljati – željo po spremembi. Na bolje.

Iz tiskane izdaje Sobotne priloge.