Tiskane izdaje
Njegovo umetniško delovanje, zlasti proces portretiranja, zadeva tudi nekatera ključna vprašanja delovanja umetniškega sveta, statusa umetniškega dela in umetniških institucij. »Res je, da jih ovekovečijo fotografije in videoposnetki, vendar nikoli ne pridejo v muzej, nikoli ne postanejo artefakti. Prodajam printe naslikanih podob in tega, kako izginejo, medtem ko originalni kos vselej zbledi.« Tudi njegovo najbolj razvpito delo Pričakovanje, v okviru katerega je lani sredi ameriške volilne kampanje v domači Barceloni na enem hektarju z več kot 150 pomočniki in 650 tonami barvnega peska naredil velikanski portret predsedniškega kandidata Baracka Obame, je naslavljalo predvsem medijsko preokupacijo z Obamovo podobo, z njegovim zvezdniškim statusom. Mediji se po Geradi niso ukvarjali s ključnim vprašanjem, zakaj ljudje v Obami vidijo junaka in zakaj junaka sploh potrebujejo.
Risanje monumentalnega portreta z ogljem je počasno in mučno. Najprej izbere kandidata za portret - neznanega posameznika, ki čuti pripadnost mestu, v katerem živi. »Izbira mora biti organska. Ko iščem portretiranca, včasih sledim merilu, da bo to naslednji človek, ki pride mimo. Nočem namreč izbirati na podlagi svojih predsodkov. Seveda nekateri portretiranje tudi zavrnejo, a še pogosteje moram jaz zavrniti ljudi, ki želijo biti portretirani. Nekateri so me tudi izsiljevali: 'Dovolimo ti, da slikaš na to zgradbo, a moraš naslikati našega dedka.' Na to sem odvrnil, da bom našel drugo steno. Zgodilo se je tudi, da se mi je kdo zlagal, da je prebivalec določenega mesta, in sem moral izbrati drugega.«
Ljubljanski projekt je nastal v organizaciji MoTe, Muzeja začasnih umetnosti. Merila za izbiranje kandidata za portret se od mesta do mesta spreminjajo, pravi Gerada. Tako je bilo tudi z dekletom, ki ga lahko opazujemo na Celovški cesti: »Pred Kinom Šiška sva z Martinom Bricljem pila kavo. Vprašal me je, koga bom portretiral. Odvrnil sem, da bi rad slikal žensko med dvajsetim in tridesetim letom. Nato nama je Tina postregla kavo. Pozanimal sem se, ali je bila rojena v Ljubljani in ali se identificira z mestom. Ker je pritrdila, sem jo vprašal, ali bi sodelovala pri mojem projektu.« Pri ljubljanski portretiranki izpostavlja še nepričakovano razsežnost: »Tina je zanimiv izbor, saj bi lahko bila supermodel, če bi želela, a je ena izmed nas.« Štiriindvajsetletno Tino Korač, študentko medicinske fakultete, je umetnikovo povabilo presenetilo. Misel na ogromno podobo, ki bo gledala na Celovško, jo še vedno navdaja z rahlim nelagodjem. V sodelovanje pa je privolila, ker je videla Geradovo razstavo Urbane analogije v Kinu Šiška in ji je njegovo delo všeč.
Več v sredini tiskani izdaji Dela
