Za politike in medije EU prej krivec kot rešitev

Pariz – Najsibo Evropa politična, socialna, ekonomska ali še drugačna povezava, nobenega vidika ni mogoče razlagati le z domače perspektive, vsaj politično-žurnalistično je tak pristop vreden bolj malo. Optika je nujno popačena, kajti da bi Evropsko unijo lahko pojasnjevali, jo je treba naprej širše živeti – zato, ker medtem vse več ljudi dojema staro celino transnacionalno, po njej potuje in v njej deluje, jo preučuje in se delovno premika iz dneva v dan; Francozi prav tako.

Francoz Olivier Breton, denimo, je direktor novega tromesečnika Européens, »revije, ki nas zbližuje« in bi lahko sčasoma prerasla v dvomesečnik, morda mesečnik. Za zdaj izhaja v francoščini, a iščejo sozaložnike v Nemčiji, Italiji, Španiji in na Poljskem. »Cilj je razširiti revijo po vsej celini,« saj je ta – kot je pred kratkim v Parizu povedal za Delo – »vsebinsko tako neizčrpno polje, da tematik ne more zmanjkati.« Kakor v EU ne manjka priložnosti za ... Evropejce in druge.
 

Ne le strast, pač pa realnost

​Olivier Breton, ki se je zadnjih petnajst let ukvarjal predvsem s francosko-nemškimi odnosi in medtem izdajal revijo ParisBerlin, predhodnico Européens, ni, kot bi morda kdo pomislil, mešanih korenin. Drugače, njegova afiniteta do okolja, ki presega Francijo, je docela intimna izbira: ker je na začetku profesionalne poti učil tudi filozofijo in se prek nje povezal z Nemčijo. Zdaj je kot podjetnik – vodi agencijo za korporativno komuniciranje All Contents – vsak dan vpet v evropski prostor, tako kot transnacionalno živi in dela ogromno ljudi. »In zmeraj več jih bo, kajti mladi se v veliki meri identificirajo kot Evropejci in si ne zastavljajo vprašanj, ki bremenijo starejše generacije. Evropska unija tudi za mnoge francoske mladeniče in mladenke ni več samo zanimivost ali strast, ampak je predvsem realnost in očitnost, potem ko so si morda našli delo v Španiji in ljubezen v Grčiji. Zato so tudi teme, ki jih obdelujemo v reviji, vselej evropske in sploh ne nujno francoske. Pišemo, denimo, o nekdanjem predsedniku vlade Manuelu Vallsu: a ker kandidira za župana Barcelone.«



Držijo se prav tako vodila: ne pisati neposredno o politiki, ampak predvsem o družbi in gospodarstvu, kakor je tudi njihova žurnalistična doktrina: ne le obveščati, ampak tudi analitično pojasnjevati in nakazovati pravo smer Evrope kot pozitivnega prostora enotnega trga, svoboščin in priložnosti, pa tudi bolj kot ne skupnih vrednot. »Prav tako za Francijo je skupnost številnih možnosti, čeravno je neto plačnica v EU« in četudi to nadvse hrupna francoska skrajna desnica med ljudmi poenostavljeno slika karseda čustveno negativno. Zato pa poskuša razpoloženje bolj razumno predrugačiti predsednik Francije Emmanuel Macron, ki je pred kratkim v vodilnih časopisih držav članic objavil manifest Za evropski preporod in povzročil ogromno kritičnih odzivov.


 

Evropa po Macronovo

»Verjamem, da predsednik Macron,« kakor je pojasnil Olivier Breton, »sledi veliki evropski tradiciji francoskih voditeljev od Jacquesa Delorsa naprej. Gotovo je prepričan Evropejec. V govoru septembra 2017 na Sorboni, denimo, je pokazal, kot se dobro spomnimo, da ga Evropa navdihuje, pri čemer je bil slišati iskreno. Seveda pa EU ne more izboljševati sam, sploh ker so pri lobiranju, denimo, Britanci ali Nemci od nekdaj veliko spretnejši od nas. V Bruslju imamo Francozi v resnici bolj malo moči, če pogledamo evropski organigram in ključne pozicije na njem, je očitno, da jih zasedamo malo ... Čeprav se je narobe osredotočati samo na francosko-nemški vlak, Macron potrebuje, recimo, Angelo Merkel, o kateri se je pokazalo, da bi notranjepolitično preveč tvegala, če bi bila bolj naklonjena EU ... Obenem se, potem ko je v Franciji izbruhnilo gibanje rumenih jopičev, tudi Macron sooča z ogromno težavami.«



V takih okoliščinah, ko se zdi, da je na stari celini vedno več evrofobov in morda vse manj evrofilov, je težko zagovarjati EU; tudi z namenoma poenostavljenim slikanjem razmer, političnim in medijskim, češ da so na eni strani destruktivni populisti in na drugem bregu konstruktivne napredne sile. »V resnici ne gre za evrofilijo, kajti ne slepimo se, da težav ni malo, da bruseljska tehnokracija povzroča mnoge probleme in da ni prave povezanosti evropskih institucij z državljani«, in vendar ... ali ni tudi v Evropi fascinantno recimo to, »da je Angeli Merkel v Nemčiji uspelo integrirati skoraj milijon priseljencev? Seveda je bilo nekaj težav, a te se zdijo, glede na množico prišlekov, bolj občasna črna kronika.«

Francozi se čutijo Evropejce

Govoriti več o Evropi je v letu evropskih volitev gotovo ključno, povsod po državah članicah in tako tudi v Franciji, »sploh ker se po raziskavi Evrobarometer s konca lanskega leta 64 odstotkov Francozov čuti Evropejce. Toda več kot 80 odstotkov jih ne mara politikov, ki govorijo o Evropi, oziroma politikov, ki jih predstavljajo v evropskem parlamentu. Enega od 79 francoskih evrosedežev zaseda tudi skrajna desničarka Marine Le Pen, ogromno pa je takih evroposlancev in evroposlank, ki jih – če vprašate ljudi na ulici – ne pozna domala nihče. A so med njimi sijajna imena tako desnice kakor levice, recimo Pervenche Berès, Alain Lamassoure in drugi ... Francoze je treba gotovo bolje povezati z Evropo.«

Ob tem Olivierja Bretona​ čudi strašna zamuda, s katero se francoska politika loteva evropskih volitev (pogovarjala sva se v drugi polovici februarja), ko »pa je povsem popolnjenih malo list, v resnici sta dokončno znani samo dve: skrajnodesničarska lista Marine Le Pen in lista zelenih ekologistov, na čelu katerih je Yannick Jadot. Drugi zamujajo, prav tako v Macronovi Republika, naprej! [kljub predsednikovi idejni proevropskosti in ambiciji biti prvi Evropejec med voditelji], kakor še nekaj tednov pred volitvami niso znani programi, s katerimi si želijo stranke prepričati volivce.«​ Zato se je, kot je poudaril Breton, bati nizke volilne udeležbe: »po zadnjih anketah naj bi glasovalo samo do 50 odstotkov francoskih volilnih upravičencev, a pičlih 26 odstotkov jih ve, kdaj volitve sploh so«; v Franciji bodo v nedeljo, 26. maja. »Če samo četrtina Francozov pozna datum, to pomeni, da smo slabo krenili. Če ne bo prave mobilizacije politike in medijev za Evropo, nas mora resnično skrbeti. Sploh ker na čelu list, ki ne rušijo Evrope, z izjemo zelenih, vsaj za zdaj ni velikega voditelja.« Zato pa so karizmatiki na čelu populizma ...

Strašenje s populisti

Ali ni tako tudi zato, ker po Evropi politično-medijsko vse več kričimo o porastu nacionalističnih gibanj, ki se v resnici precej razlikujejo med seboj – »od oportunizma po italijansko do zaprtosti po poljsko in Orbána kot morda ne najslabše različice najslabšega možnega voditelja Madžarske ...« –, in ker strašimo z imeni populističnih politikov, precej manj pa je govorjenja o zmernih silah, ki prav tako obstajajo? Vtis je, da tako samo delamo reklamo skrajnostim ... »V resnici niti ni veliko proevropskih gibanj oziroma so ta precej omejena,« je za Delo razmišljal Olivier Breton, »in tudi poznavanje Evrope je precej skromno ter ponavadi samo predmet delovanja strokovnjakov. Na žalost je splošnega znanja o Bruslju in evropskih institucijah res malo.« Zato pa je cilj revije, kakršna je Européens, pisati o evropskih projektih, ki so ljudem blizu, denimo o ekologiji, ki je skrb nas vseh in »kjer je Francija, na primer, res prizadevna«, ne pa toliko o evropski politiki, ta je bolj stvar specialistov.

 »In ker je zadeva specialistov, ne zanima domala nikogar. Tako bo, dokler ne bodo v velikih strankah postavili Evrope na vrh svojega programa … Gotovo so za to, vsaj pri nas v Franciji je tako, odgovorni mediji, saj vemo, da nikoli ne govorijo o Evropi. Če pa že pišejo o njej, jo slikajo negativno. Za francoske politike in medije je EU prej grešni kozel kot rešitev.« Razlago za takšno dojemanje Evrope je morda najti »v francoskem centralizmu, ko je vsa oblast skoncentrirana na zelo omejenem območju: v sedmem pariškem okrožju, kjer je nihče noče izpustiti iz rok. Potem obstaja določen francoski šovinizem, tudi pomanjkanje radovednosti, še nekakšna aroganca po francosko, in gotovo so naredila svoje leta laganja in dezinformacij, ki jih širi skrajna desnica. Nigel Farage je dosegel brexit z lažjo, zdaj bi ga hoteli posnemati še drugi.«

 

Pesimizem ne vodi nikamor

In vendar Olivier Breton ni pesimist, »Evropa je ves čas v gibanju, narejeno je bilo ogromno, EU se premika naprej …« Treba da se je samo ozreti v leto 2008, ko je izbruhnila kriza: »kako smo se je tudi v Franciji in še marsikje drugje bali, medtem ko smo spremljali dogajanje v Grčiji. A so evropski mehanizmi delovali, stabilnost evra je realna, in četudi nimamo gospodarske rasti, kakršne bi si želeli, je v Franciji, gotovo, življenje še vedno udobno in naš standard med najvišjimi na svetu ... Evropa je še vedno najpomembnejša demokratična platforma na planetu, naj gre za vladavino prava, svoboščine in varnost.« Zakaj se potem zdi, da nam je čisto (pre)malo mar zanjo?



________

 Objavo je podprl evropski parlament, ki pa ni bil vključen v pripravo vsebine in ne odgovarja za predstavljene informacije in stališča.