Akcija Čista bitva

Luka Koper je približno pol stoletja po svojem nastanku postala majhna slovenska gospodarska svetinja. Ni tako pomembna zaradi števila zaposlenih niti zaradi obsega prihodkov, dobička, donosnosti in drugih temeljnih ekonomskih postulatov, temveč zato, ker je postalo slehernemu Slovencu jasno, kako pomembno je imeti takšno, pravo »okno v svet«. Gre torej za več kot dobičkonosnost. Za strategijo.

Če v takšen svetilnik ali svetinjo vdre kakšnih 60 policistov, ki šele po štirih mesecih napovedovanja, da bodo lepega dne res prišli, začnejo kopirati dokumente in zasliševati cel bataljon poslovnežev, je nekaj hudo narobe. Kako je mogoče, da na vrh tako pomembnih državnostrateških gospodarskih svetinj uspe Slovencem zaposliti največje lopove in nepridiprave, da v nadzorne svete imenujejo nesposobne podkupljivce, špekulante, kriminalce? V času svetovljanskega in evropskega prosvetljenstva, globalizacije, medijske in komunikacijske transparentnosti nam to res ne more biti več jasno. Še bolj nejasno je, če se iste osebe, ki so tri leta delovale brez sence policijskega, sindikalnega in občemoralnega dvoma, spremenijo v takšne pošasti samo dva ali tri mesece po volitvah in če je po zagotovilih najbolj fundamentalistično »preverjenih kadrov« v vse to vpleten tudi delček komaj ustoličene vlade.

Dogodek preveč spominja na ponesrečeno Čisto lopato, s katero je določena politika v določenem trenutku začela s tajkuni demonizirati slovensko demokracijo. Niti približno ne zavračamo možnosti, da se na vrhu Luke Koper ne bi mogla zarediti nadvse sumljiva in nevarna klika. Poznamo prakso določenih glavnih igralcev iz tokratnega filma, ki so že sodelovali v takšni ali drugačni provincialni kriminalki. Toda tokrat gre metoda malce predaleč nazaj v zavožena sedemdeseta. Če je zdajšenj primer reševanja nepravilnosti pravi, kaj se bo zgodilo čez štiri leta. Bo luško upravno stavbo prevzela vojska? Pričakovali bi toliko zrelo državo, da se ji takšni »kriminalci« v vrhu najpomembnejšega podjetja nikakor ne bi mogli zgoditi. Sicer se bo potrdilo, da Slovenci res ne potrebujemo zunanjega sovražnika, ker zanj najbolje poskrbimo sami.

Iz četrtkove tiskane izdaje Dela