Alternativna nahajališča črnega zlata

Ob političnih nemirih v arabskih državah, ki so pomembne proizvajalke nafte, in naraščajočih cenah te surovine se krepi pomen drugih naftnih nahajališč. Med naftno bogate države sodi tudi Kanada, ki se po oceni njenega združenja proizvajalcev nafte po naftnih zalogah v svetu uvršča na drugo mesto za Saudsko Arabijo. Vendar pa se v tej severnoameriški državi 97 odstotkov zalog črnega zlata skriva v neklasičnih nahajališčih, in sicer v tako imenovanih naftnih skrilavcih, iz katerih pa je pridobivanje nafte ne le razmeroma drago, ampak tudi ekološko sporno.

Pridobivanje nafte iz peščene kamenine postaja zaradi naraščajočega povpraševanja po tej surovini resna alternativa tradicionalnim zalogam nafte. Največ tovrstnih zalog nafte imata Kanada in Venezuela. V Kanadi so največ teh nahajališč odkrili v provincah Alberta in Saskatchewan, in sicer na območjih Athabasca, Peace river in Cold lake. Naftni skrilavci so nekakšna mešanica peska, vode, gline in bitumena, ki je ključen za pridobivanje nafte. Bitumen je namreč težka, gosta in lepljiva snov, ki jo je mogoče izločiti le s segrevanjem ali redčenjem, za kar uporabljajo zlasti vročo vodo, vodno paro, sežiganje ali druge oblike toplote. Naftni pesek, ki se nahaja na površju, izkopavajo in ga šele nato obdelujejo, do zalog bitumena, ki je globoko pod zemljo (in tega je večina), pa pridejo z vrtanjem ter ga s posebno tehnologijo vbrizgavanja toplote na kraju samem utekočinijo.

Kanadsko združenje proizvajalcev nafte pričakuje, da se bo svetovno povpraševanje po energentih do leta 2035 povečalo za 47 odstotkov. Kanadski proizvajalci nafte zato pričakujejo, da se bo pomen nekonvencionalnih virov energije, kot so naftni skrilavci, povečal. V severnoameriški državi že zdaj približno polovico nafte pridobijo iz naftnega peska, v prihodnje pa naj bi se ta delež še povečal. Lani so tako pridobili 1,4 milijona sodov nafte na dan, do leta 2025 pa naj bi jih že 3,5 milijona dnevno, kar bo že 80 odstotkov skupaj predvidene kanadske proiz-vodnje nafte, ki naj bi dosegla 4,3 milijona sodov. Kanada nafto tudi izvaža; v povprečju 1,9 milijona sodov na dan. Združene države Amerike zato največ nafte uvozijo prav iz svoje severne sosede.

A omenjeno alternativno pridobivanje nafte je po mnenju okoljevarstvenikov ekološko sporno, ker pridobivanje bitumena uničuje tamkajšnje ekosisteme, porablja velike količine vode in energije, poslabšuje kakovost vode ter povečuje toplogredne izpuste. Zato okoljevarstvene organizacije nasprotujejo nadaljnjemu širjenju izkoriščanja naftnih skrilavcev. Okoljevarstveni aktivisti, ki so izkoriščanje naftnega peska poimenovali celo »najbolj destruktiven energetski projekt na Zemlji«, so se zato že zatekli k različnim protestnim akcijam; lani so na primer pozvali k turističnemu bojkotu obiska Alberte.

Proizvajalci nafte iz peska zato nenehno poudarjajo svoja prizadevanja za zmanjševanje negativnih vplivov na okolje, kar naj bi bil poleg zniževanja stroškov pridelave tudi cilj novih tehnologij. V cehovskem združenju se sklicujejo na podatke nacionalne okoljevarstvene organizacije, po katerih se je obseg toplogrednih plinov pri pridobivanju nafte iz peska v zadnjih 20 letih znižal za 39 odstotkov. Poudarjajo tudi zmanjševanje porabe sveže vode na sod nafte: proizvajalci nafte iz peska naj bi reciklirali kar 80 do 95 odstotkov porabljene vode. Leta 2009 so za pridobivanje nafte iz bitumena porabili 179 milijonov kubičnih metrov sveže vode.

Proizvajalci nafte iz peska prav zaradi očitkov o škodljivosti za okolje zelo radi poudarjajo svoje pozitivne vplive na družbo. Po navedbah njihovega združenja naftni skrilavci neposredno ali posredno zagotavljajo službo 144.000 ljudem, v prihodnjih 25 letih pa naj bi se ta številka povzpela na 590.000. Razvoj te industrije naj bi kanadskemu gospodarstvu v tem obdobju letno prispeval 68 milijard dolarjev letno.