Tiskane izdaje
Nekaj podobnega se je zdaj zgodilo pri reševanju ameriške avtomobilske industrije. Le demokratski predsednik Barack Obama je lahko prepričal sindikate, da so žrtvovali toliko nekdanjih pravic in terjatev v zameno za delež v novi družbi, za katero tako kot država, ki se je kljub ogromnemu lastniškemu deležu prostovoljno odpovedala nadzoru v njej, nimajo nobenih zagotovil, da bo zares preživela. Če bi to storil kak republikanec, bi se utegnila ponoviti splošna stavka iz septembra 2007, ki je bila po mnenju številnih konservativnih analitikov prvi korak k propadu nekdaj največjega proizvajalca avtomobilov na svetu. A za republikanske konservativce je še to preveč, saj so administracijo takoj obtožili, da se je spustila v socialistično nacionalizacijo, s katero je svojim pokvarjenim sindikalističnim podpornikom podarila lastnino v novem General Motorsu.
Reševanje avtomobilske industrije, ki je bila dolga leta neizogibni del zgodbe o ameriškem snu, seveda je politično vprašanje. Ne le zato, ker je prevelika, da bi jo pustili propasti, kar je postalo v zadnjem času mantra državnega reševanja vseh obubožanih, zlasti finančnih družb, pa čeprav bi si zaradi nespametnega poslovanja v »svobodni tržni« ekonomiji zaslužile bridki konec. Tudi zato, ker te družbe še vedno zaposlujejo več deset tisoč delavcev, ki utegnejo na naslednjih volitvah predstavljati jeziček na tehtnici.
Če bi Obama pustil nekdanje avtomobilske gigante propasti, bi se kaj lahko zgodilo, da bi si nekdanji »Reaganovi demokrati«, ki so na zadnjih volitvah podprli demokratskega predsedniškega kandidata, spet premislili. A kakor ugotavlja komentator agencije AP, zdaj še ni jasno, ali si bodo Obamo volivci zapomnili po 66 odstotkih zaposlitev, ki mu jih je vsaj začasno uspelo ohraniti v GM, ali po 33 odstotkih tistih, ki so ali pa še bodo leteli na cesto.
