Anemično izvajanje jamstvene sheme

Ljubljana - V poletnih mesecih na vse pretege hvaljena jamstvena shema za podjetja - obveljala je za enega največjih dosežkov vlade oziroma države za preprečevanje posledic globoke gospodarske krize - se je prelevila v razočaranje. Še po treh avkcijah, na katerih so banke pridobile za 310 milijonov evrov državnih jamstev, kreditni krč ni popustil, saj se omenjena jamstva niso prelila v posojila podjetjem. Čeprav bi ob 33- do 40-odstotnem jamstvu države banke iz tega potenciala lahko razdelile za več kot milijardo evrov posojil, so jih dale za 250 milijonov in torej uporabile samo 23 odstotkov jamstvene kvote. To pa je tudi edino znano in nedvoumno dejstvo. Iskali smo razloge zanj in našli skoraj toliko različnih odgovorov, kolikor je bilo sogovornikov. In večina neposredno vpletenih o tem niti noče javno razglabljati.

Iz gospodarstva smo dobili nekaj namigov, da banke »sedijo na kapitalu in na državnih jamstvih«, podjetja, ki čakajo v vrsti za posojila, pa jih bodisi ne dobijo bodisi so posojilni pogoji preostri. Na primer, da so obrestne mere za državno jamčena posojila visoke, celo višje od siceršnjih, da nekatere banke zahtevajo ob najetju kredita, da komitent poplača del kreditov, ki so pred potekom (da se sprostijo hipoteke, s katerimi potem zavarujejo novo posojilo), da so postopki zapleteni, povezani z dodatnimi stroški in provizijami, ki jih banka prenese na komitenta. To smo hoteli preveriti in primerjati pogoje, a se nobeno od vprašanih podjetij ni bilo pripravljeno javno izpostaviti oziroma kritizirati svojih kreditodajalcev.

Po opažanjih generalnega direktorja GZS Sama Hribarja Miliča je glavna splošna pripomba direktorjev, da so v bankah še precej togi pri odobravanju posojil, bankirji pa za težave pri kreditiranju krivijo predvsem rigidne predpise. Sicer je po Hribarjevem mnenju povpraševanje po kreditih kljub zmanjšanju proizvodnje še veliko; »podjetja čakajo v vrstah za kredite, a jih ne dobijo«. Med prosilci so družbe iz vseh bonitetnih razredov, žal pa jim gospodarska kriza boniteto nenehno znižuje, zato imajo imajo več težav v bankah. Jamstvena shema je načeloma smiselna, saj spodbuja banke, naj stopijo nasproti tudi podjetjem, ki jih same, brez državnega jamstva, v sedanjih razmerah ne bi odobrile kredita. V praksi pa ravnanje bank po mnenju sogovornika izhaja iz dubioz iz časov zelo sproščenega nalaganja denarja in kontaminiranih naložb; zato zdaj banke poskušajo doseči večjo finančno stabilnost tako, da posojajo predvsem komitentom bonitete A. »A žal teh počasi zmanjkuje, podjetja so v čedalje slabšem položaju.«

Glavna je boniteta

Podobno razmišlja tudi direktor (ni hotel nastopiti poimensko), ki sicer ni poskušal pridobiti kredita iz jamstvene sheme, a pozna razmere: »Čisto vseeno je, ali shema je ali je ne bi bilo. Banka ocenjuje, kako tvegan je komitent, in se odloči o kreditu na podlagi bonitete. Verjetno bi bil obseg odobrenih kreditov enak, četudi ne bi imeli jamstvene sheme.« Zakaj? Ker država prevzame samo manjši del tveganja, večji pa še vedno ostane banki. Pri tem so postopki po shemi bolj zapleteni in še država služi s provizijami. Drugače bi bilo, če bi država prevzela bistveno večji delež tveganja. Potem bi banke z večjo lahkotnostjo odobravale kredite, vendar to ne bi bilo sprejemljivo s stališča države oziroma davkoplačevalcev.

Bančnik iz ene od bank, ki ni reprezentativna uporabnica jamstvene sheme, dvomi, da vse banke razumejo pomen jamstvene sheme. Nekatere vidijo predvsem stroške in birokratske postopke, premalo pa upoštevajo svoje koristi pri optimizaciji kapitala. Pod črto bi morala shema prinesti pozitiven rezultat. Bančniki bi morali čim bolj diverzificirati uporabo sheme, pridobiti čim več komitentov iz vseh bonitetnih razredov, omejitev pa je seveda podmena, da jamstvo ne bo unovčeno. Vlada bi morala shemo intenzivneje promovirati navzven, ne pa da se ministrstva prerekajo, ali je shema koristna ali ne, dodaja.

Banka ima veliko stroškov

SKB banka je sodelovala na prvih treh licitacijah, a ni dobila jamstev. Na četrto se ni več prijavila. Predsednica uprave SKB Cvetka Selšek je pojasnila, da državna garancija v višini 30 odstotkov banki pri kreditih za komitente razredov A in B s stališča porabe kapitala v SKB »tako rekoč nič ne koristi«. Ima pa banka veliko stroškov z nastavitvijo novega tehnološkega procesa, veliko je administracije, nastajajo motnje v procesu. Morda bi bilo drugače, razmišlja Selškova, če bi bil delež prevzetega jamstva večji. Ključno pa je, da ima SKB za svoje potrebe (predvideni obseg posojil) dovolj lastnih dolgoročnih virov. Postopek je hitrejši, cenejši, krediti pa z ugodnejšo obrestno mero, ker ne vsebujejo stroškov jamstva in novih procesov v banki.