Anton Rop: Za Slovenijo je pomembno, da 
izkoristi projekte EIB

Mislim, da je uspela tudi privatizacija, ki smo jo izvedli. Pripeljala je strateškega partnerja, omogočila banki cenejša posojila, širše znanje. Ta banka je imela vse osnove za to, da je uspešna in dobra. Zakaj ni tako dobra, je drugo vprašanje. Moram reči, da ne poznam vseh ozadij. Zelo poenostavljeno bi bilo reči, da so za vse krivi tajkunski krediti. Običajno resnica ni tako preprosta. Tudi največje, najmočnejše banke v EU so zašle v težave, ko se je začela kriza, in tudi drugje so države svoje banke podprle,« je odgovoril, izzvan s pripombo, da morda NLB ne bi bilo treba spet dokapitalizirati (sanirati), če bi jo pred desetletjem bolj odločno privatizirali. »Ni nujno. Podatki kažejo, da so v nekaterih drugih državah članicah nekatere banke, ki so bile podružnice, razmeroma slabo končale, druge pa so bile uspešne. Izkušnje so zelo različne. Samo lastništvo ni nujno merilo za uspešnost. Bolj je pomembno, kdo je v banki, kaj počne in kakšno strategijo ima. In seveda tudi, kaj se dogaja s posameznim gospodarstvom. In slovensko gospodarstvo je nedvomno prizadela res huda kriza. Morda tudi zaradi velike izvozne navezanosti na nekatera velika gospodarstva,« je dopolnil svojo misel.

Avgusta lani ste za tri leta postali eden od osmih podpredsednikov Evropske investicijske banke, najpomembnejše kreditne ustanove EU, ki financira razvojne projekte. Ima država članica prednost pri pridobivanju sredstev EIB, če ima »svojega človeka« na visokem položaju v banki?

O tem sem ravno govoril ta teden (pogovarjali smo se 3. marca, op. p.) na tiskovni konferenci v Varšavi. Poljska je četrta največja prejemnica sredstev EIB, v letu 2010 si je izposodila 5,5 milijarde evrov. To je bilo v letu, ko je bila zamenjana njihova predstavnica. Zagotovil sem, da Poljska ne bo deležna manj pozornosti in da se po naši oceni obseg posojil na Poljskem v letu 2011 ne bo zmanjšal. To, da podpredsednik prihaja iz točno določene države, ne more in ne sme imeti neposrednega vpliva na obseg sodelovanja banke s posameznimi državami. Daje pa takšen predstavnik državam, bankam in podjetjem možnost, da dobijo nekaj več informacij. Daje pa državam možnost, da dobijo nekaj več informacij. Zato sem tudi na obisku v Sloveniji, da povem, da možnosti so, če so projekti ekonomsko primerni in da velja poskusiti izkoristiti tiste vire, ki so najboljši, kar zadeva ceno in dolgoročnost. Slovenija ima zdaj možnosti, da dobi informacije, in tudi potem, ko bom jaz odšel, bo znanje tukaj ostalo. Slovenska podjetja in javni sektor lahko kandidirajo za sredstva EIB. Načeloma gre za projekte, vredne med 15 in 20 milijoni evrov, manjši zneski pa so dostopni prek bank. Aktivno sodelujemo s SID, z NLB, vse bolj pa tudi z bankami kot so Gorenjska banka, Probanka in Abanka. Slovenija je po obsegu pri EIB izposojenih sredstev v primerjavi z BDP relativno uspešna, je pa zanimivo, da se slovenska dražava razmeraoma malo zadolžuje pri EIB.

Bi bilo smiselno, da se država bolj zadolži pri EIB? Zakaj?

Za Poljsko smo na primer izračunali učinek pri 19 milijardah evrov posojil, ki jih je pridobila v nekaj zadnjih letih. Primerjali smo obrestne mere, če bi si denar izposodila z izdajo obveznic, z obrestnimi merami, kot jih plačuje EIB. Izračun je bil, da je privarčevanega za poljske davkoplačevalca 2,4 milijarde evrov.

Torej je zadolževanje pri EIB lahko cenejše kot na finančnem trgu?

Enak izračun za Slovenijo ne velja, ker ima vendarle boljšo kreditno oceno in bi bila razlika med obrestnimi merami manjša. Možno pa je, da je ceneje kot na trgu.

Na katerih investicijskih področjih pa želi EIB spodbujati prioritete?

Ena od temeljnih prioritet EIB je tako imenovana zelena rast. Po prvi plinski krizi l. 2006 je evropska komisija sprejela več priporočil za večjo diverzifikacijo energetske preskrbe in večjo varnost. Priporočila se nanašajo zlasti na obnovljive vire energije in večjo energetsko učinkovitost. Od leta 2006 do 2010 se je obseg sklenjenih pogodb EIB v energetiki povečal s 3,95 milijarde evrov na 18,1 milijarde evrov letno. To je izjemen skok. Še bolj opazen premik v prioritetah EIB pa se vidi v strukturi posojil na področju električne energije. Medtem ko je bilo v letu 2006 samo 500 milijonov evrov kreditov za obnovljive vire energije in 1,2 milijarde za fosilna goriva, se je v letu 2010 to razmerje popolnoma obrnilo. V letu 2006 je bilo sklenjenih za 6 milijard evrov kreditov za obnovljive vire energije in samo za 2,1 milijarde za fosilna goriva. Vse večji je tudi poudarek na energetski učinkovitosti. Še pred leti so o teh projektih bolj govorili kot se z njimi ukvarjali, zdaj pa so postali pomembni evropski projekti. V letu 2010 je bilo sklenjeno za 3,2 milijarde pogodb za financiranje povečevanja energetske učinkovitosti.

Kakšni konkretno so ti projekti?

En primer je program Elena, ki je nastal v sodelovanju med evropsko komisijo in EIB. Gre za povečevanje energetske učinkovitosti na lokalni ravni. Program v prvi fazi ponuja tehnično pomoč za pripravo konkretnega projekta, ki jo 90-odstotno financira komisija, v drugi fazi pa lahko EIB podpre financiranje projekta s posojilom v višini polovice njegove vrednosti. Takšni projekti trenutno tečejo v Milanu, v Barceloni, v Parizu, na Nizozemskem v nekaterih manjših mestih, pogovori tečejo v Varšavi, tak projekt sem ponudil mestu Ljubljana.

Kakšen projekt bi bil v Ljubljani?

V bistvu je projekt tehnično preprost, a finančno kompleksen. Je pa stvar odločitve Ljubljane.

Gre na primer lahko za širšo akcijo energetske obnove fasad?

Na primer. Energetsko se lahko obnovijo vse javne stavbe, ki so v lasti mesta – osnovne šole, vrtci, druge mestne stavbe. Bistvo tehnične pomoči je, da definira, kako se jih obnovi. Potem se išče različne poti financiranje za izvedbo projekta. V preprostejših primerih, recimo v Parizu, je investitor mesto, najame kredit in energetsko obnovi posamezne stavbe. V Milanu poskušamo najti konzorcij bank, ki bi prek skupnega podjetja investiral v javne stavbe. Finančne sheme so lahko zelo različne. Moje sporočilo je, da obstajajo možnosti in priložnosti za to, da se zagotovijo zanesljiva, poceni, dolgoročna finančna sredstva, ki bi lahko tovrstne prenove pospešila in jih zagotovila v takšni dinamiki in obsegu, da bi lahko razmeroma preprosto aktivirali del gradbeništva in s tem gospodarski razvoj. Po ocenah EIB bi v Sloveniji v projektu Elena to lahko storili na treh mestih, to je v Ljubljani, Mariboru in Celju. Ena težava v Sloveniji na tem področju je na primer ta, da se po slovenski zakonodaji občine ne morejo zadolževati pri EIB, kar je svojevrsten paradoks.

Zakaj?

Prvič zato, ker je EIB tudi slovenska banka in ni razloga, da se pri njej ne bi mogli zadolževati. Seveda z vsemi omejitvami, ki veljajo za zadolževanje občin pri domačih bankah, da mora to odobriti ministrstvo za finance. V tem ne vidim problema. Problem pa se mi zdi, da se ne dovoli, da bi se občine zadolževale pri EIB in so se prisiljene zadolževati po slabših pogojih pri komercialnih bankah. Na to je opozorilo že ministrstvo za finance in obljubili so mi, da lahko že kmalu pričakujemo spremembe.

Največji dogovor EIB s Sloveni jo v letu 2010 je bilo posojilo za novo termoelektrarno Šoštanj (TEŠ 6). Gre za 440 milijonov, od katerih je bilo 110 že črpanih. Kako se podpora izrabi fosilnih goriv vklaplja v »zeleno rast«, ki je prioriteta EIB?

Taka posojila daje EIB bolj izjemoma, vendar jih daje, kadar izpolnjujejo merila. Gre predvsem za večjo energetsko učinkovitost, manjše emisije, tudi nadomeščanje neustreznih tehnologij s sodobnejšimi in manj umazanimi, kot tudi večjo zanesljivost in razpršenost energetskih virov. Slednje velja še zlasti v luči realne razpoložljivosti domačih energetskih virov, kot so npr. zaloge fosilnih goriv. To je eden od realnih energetskih in okoljevarstvenih izzivov, pred katerimi so nekatere države srednje in vzhodne Evrope. Tudi na Poljskem se EIB sooča s podobnimi primeri. Dilema ni lahka, tudi v kontekstu načrtovanja dinamike delovanja EIB v prihodnjih letih.

Kaj konkretno to pomeni?

Obseg delovanja EIB se je v zadnjih dveh letih izjemno povečal. Banka je od evropskega parlamenta in komisije dobila nalogo, da podpre gospodarstvo v času krize. Zdaj, ko vsi kazalniki kažejo, da smo na koncu krize, se EIB vrača na predkrizni obseg delovanja. Prav zato, da bi ohranila visoko bonitetno oceno, visoko kapitalsko ustreznost in da se ne bi po nepotrebnem izpostavila. Zato se je odločila, da bo omejila obseg poslovanja. Do leta 2008 je EIB sklenila 58 milijard kreditov na letni ravni. Ko se je pojavila kriza, je v enem letu povečala obseg poslovanja na 79 milijard. Lani se je ta politika nadaljevala in je bilo 72 milijard pogodb.

Bo EIB že letos omejila obseg novih poslov?

No, predvsem ne bo več povečevala obsega in bo poskušala postopno preiti nazaj na »predkriznih« 60 milijard letno. Kadar pa se omejujejo naložbe, postajajo prioritete bolj pomembne, potrebna je selekcija. Projekti, kot so termoelektrarne in podobno, morajo biti resnično finančno, okoljevarstveno in tehnološko sprejemljivi.

Kje tu vidite priložnost za druge projekte v Slovenji?

Priložnost je predvsem hidroenergija. Na energetski konferenci smo slišali, da se nekatere stvari končno premikajo. Želel bi, da bi se še hitreje. Slišal sem, da je za črpalno elektrarno Kozjak urejena dokumentacija in da ni več problemov. Upam, da to drži in da bo projekt lahko stekel. To je projekt obnovljive energije, ki ima najvišjo prioriteto, in jaz sem skoraj prepričan, da bo dobil podporo, če se bo slovenska stran odločila kandidirati za sredstva. Mislim, da je izjemno pomembno, da Slovenija izkoristi projekte, ki so zreli, pripravljeni in imajo ekonomsko računico. In izkoristi potenciale, ki so evropski. Obnovljivi viri energije, hidroenergija na Dravi, na srednji Savi so projekti, ki se lahko samofinancirajo. Z njimi bi Slovenija morala iti pospešeno naprej. Ne samo zato, ker lahko dobi sredstva, ampak zato, ker nujno rabi rast in razvoj. Ob takšnih projektih bi se morala angažirati celotna vlada, vsa ministrstva. Verjamem, da bodo to storili.

Kaj niso za ponoven zagon razvoja v Sloveniji potrebne tudi globlje strukturne reforme, kot so naložbe v energetiko?

Prav nobenega dvoma ni, da to drži. Kot drži tudi, da je na voljo več ukrepov, s katerimi bi lahko dosegli oživitev gospodarske rasti. Po krizi, ki se končuje, pa vsi vemo, da rast ne more temeljiti na javnofinančnem zadolževanju. Moramo najti načine, kako bosta zasebni sektor in tisti del javnogospodarskega, ki imata ustrezne projekte, dobila polno podporo za rast. Ne moremo vedno čakati na to, kaj se bo zgodilo v Nemčiji. Namreč, ko gre Nemčiji slabo, gre Sloveniji dvakrat slabše, in ko gre Nemčiji dobro, gre Sloveniji samo pol tako dobro. Zato mora najti dodatne načine za spodbujanje gospodarske rasti.