Antonella Noya: rigidnost, neprijaznost, nezmogljivost

Ljubljana – OECD je pred kratkim predstavil poročilo o izboljšanju socialne vključenosti prek socialnega podjetništva. Poročilo temelji tudi na pregledu trenutnega stanja socialne ekonomije, učinkovitosti orodij za odpravo revščine in brezposelnosti pa tudi na podjetniški perspektivi sektorja. Slovenija ima bogato dediščino socialnih podjetij, ki so se začela s kmetijskimi zadrugami in invalidskimi zavodi, in je z 1,02 civilnega združenja na 1000 prebivalcev vodilna v Evropi. Kljub temu je slovenski prispevek socialne ekonomije h gospodarski rasti pod evropskim povprečjem, zaposljivost v tem sektorju je premajhna, prav tako stopnja socialne povezanosti. Antonella Noya, višja politična analitičarka, ki je predstavila ugotovitve in priporočila analize OECD, je v pogovoru kot poglavitno oviro za razvoj socialne ekonomije pri nas izpostavila rigidno zakonodajo, neugodno poslovno okolje in premajhne zmogljivosti terciarnega sektorja.

Koncept socialnega podjetništva se zdi nekoliko nasprotujoč: na eni strani imamo družbeno odgovoren vidik, na drugi podjetniški. Kako je to združljivo? So socialna podjetja lahko dobičkonosna?

Socialna podjetja morajo v prvi vrsti slediti javnim interesom, organizirana pa so kot podjetja, in če je le mogoče, tudi sledijo tržnim zakonitostim. V primerjavi z zasebnim sektorjem proizvodnja blaga in storitev v socialnih podjetjih vključuje višjo stopnjo tveganja, saj predvsem tista z manj produktivno delovno silo za obstoj na trgu potrebujejo ustrezno zakonodajno pa tudi finančno spodbudo države. Produktivnost delavcev je ključna. Poleg tega morajo imeti podjetja dostop do ustreznega financiranja v obliki posojil in državnih garancij zanje pa tudi davčnih olajšav za naložbe. To so orodja, ki so za zasebni sektor povsem običajna. V Sloveniji pa so zakonodaja in davčne olajšave še precej neprilagojene socialni ekonomiji. Pri vsem tem se je treba zavedati, da podjetja, ki zaposlujejo invalide ali osebe z motnjami v razvoju, torej manj produktivne posameznike, potrebujejo precej več tovrstnih spodbud, da dosežejo finančno stabilnost, če sploh jo.

V preteklosti se je velikokrat izkazalo, da je finančna spodbuda države prej potuha kot pa spodbuda. Kako naj država spodbuja socialno podjetništvo in podjetjem olajša dostop na trg?

Kot sem že omenila, bodo podjetja, ki se ukvarjajo z integracijo prikrajšanih skupin na trg delovne sile ali zaposlujejo manj produktivne delavce, težko kdaj popolnoma samovzdržna. Vendar to še ne pomeni, da so dolgoročne finančne injekcije države edini možni način ohranjanja socialnih podjetij. Kot se je izkazalo v praksi, je to velikokrat neučinkovito. Država lahko socialno podjetništvo spodbuja tudi drugače – z javnimi naročili ali z začasno pozitivno diskriminacijo, denimo, z nižjimi davki, ki bi podjetjem olajšali dostop na trg.

Kakšni so zgledi iz tujine? Kako se tam socialna podjetja vključujejo na trg?

V Franciji in Veliki Britaniji je sistem javnih naročil, s katerimi vlada kupuje storitve socialnih podjetij, že povsem ustaljena praksa. Kar zadeva sodelovanje med tradicionalnimi in socialnimi podjetji, je zgleden primer Francija. Konkretno: država je povezala velike trgovce, ki prodajajo belo tehniko, med drugim tudi rabljene naprave, in socialna podjetja, ki so pokvarjene naprave servisirala. Popravljene naprave je trgovec prodajal naprej po močno znižani ceni, predvsem ljudem z nižjimi dohodki. Popolnoma mogoče je torej povezati socialno podjetništvo s tradicionalnim in ga z ustreznimi orodji vključiti na trg. Tukaj so ubili tri muhe na en mah: povezali so socialno podjetje s tradicionalnim, ljudje z nižjimi dohodki so si lahko privoščili gospodinjske aparate, z reciklažo pa so vključili še okoljevarstveni vidik. Takšni primeri so dokaz, da se na socialna podjetja ne bi smelo gledati kot na sod brez dna, ki samo golta državni denar, ampak kot na organizacije, ki so sposobne konkurirati tradicionalnemu sektorju.

Kakšni so pogoji za razvoj socialnega podjetništva v Sloveniji? Po navedbah poročila je prispevek slovenskega socialnega podjetništva v BDP štirikrat manjši od povprečja EU, zaostaja pa tudi pri ustvarjanju delovnih mest.

Da bi socialna ekonomija lahko uresničila svoj potencial, potrebuje enakovredne konkurenčne pogoje kot tradicionalna podjetja. To pomeni: manj rigidno zakonodajo, dostop do svetovanja in podpore ter nižjo stopnjo davkov. Eno izmed glavnih priporočil OECD Sloveniji je, naj ustvari ugodnejše poslovno okolje za socialna podjetja. Trenutno je bolj osredotočena na velika in srednja tradicionalna podjetja. Manjka tudi organizacij, ki bi socialnim podjetjem ponujale poslovno svetovanje. Javna agencija za podjetništvo in tuje naložbe je, denimo, namenjena bolj dobičkonosnemu podjetništvu kot pa socialnemu. Predvsem pa mora socialno-ekonomski sektor graditi svoj obseg, imeti močnejše zastopstvo v vladi in zaposlovati več ljudi.

Novi zakon naj bi te težave rešil. Če bodo priporočila upoštevana, bodo v prihodnosti socialna podjetja laže konkurirala tradicionalnim. Ugotavljamo tudi, da se socialnih podjetij v Sloveniji drži stigma iz časov socializma in da je precej nezaupanja glede porabe denarja.

Pravilno opažate. V Sloveniji se veliko govori o zlorabah denarja in dvomih, da je javni denar smotrno porabljen.

Občutek imam, da so v številnih državah pričakovanja glede socialnih podjetij veliko večja kot za tradicionalna. Če zlorabe obstajajo tam, bodo obstajale tudi v socialni ekonomiji. Ne mislim, da je to prav, a temu se je nemogoče izogniti. Stanje v Sloveniji je zelo resno in še veliko bo treba spodbujati zaupanje. Mislim, da tretji sektor glede zlorab ni nič slabši kot drugi in da ni potrebe po posploševanju. Ključna rešitev je, da se ta sektor čim bolj odcepi od javnega denarja ter postane samovzdržen in bolj konkurenčen tradicionalnim podjetjem.

Iz katerih panog prihajajo slovenska podjetja, ki imajo v socialnem podjetništvu največji potencial za razvoj?

V Sloveniji so s tržnega vidika najbolj perspektivni zadruge in društva, ki se ukvarjajo s kmetijstvom in turizmom. Ni treba izumljati novih formalnopravnih oblik. Zadruge, ki so že del vaše zgodovine, so tudi v Evropi najbolj razširjena oblika socialnega podjetništva. Slovenija ima, tako kot preostanek Evrope, čedalje večji delež starajočega se prebivalstva, ki bo imelo več prostega časa, poleg tega pa bo potrebovalo dodatno zdravstveno oskrbo. Priložnosti za socialna podjetja, ki se ukvarjajo s turizmom, kulturo in zdravstvom, se torej ponujajo same od sebe. Po vzoru baltskih držav pri vas vidimo velik potencial tudi v stanovanjskih zadrugah, prek katerih skupina posameznikov zgradi večstanovanjsko zgradbo, v kateri potem bivajo. To reši stanovanjski problem pa tudi s finančnega in družbenega stališča je bolj smotrno.

V Evropi so zelo uspešni tudi primeri socialnih podjetij, ki se ukvarjajo z mikrokreditiranjem revnega prebivalstva in obnovljivimi viri energije. Vsa ta področja lahko postanejo povsem enakovredni tekmeci tradicionalnim podjetjem.

Kakšna je vloga socialnih podjetij pri zmanjševanju brezposelnosti v Sloveniji? Kako uspešna so podjetja, ki se ukvarjajo z vključevanjem na trg dela?

Kot navaja poročilo, je zaradi premajhnega obsega socialno-ekonomskega sektorja v Sloveniji tudi prispevek k nastajanju novih delovnih mest pod evropskim povprečjem. Pri zmanjševanju brezposelnosti so uspešnejše organizacije, ki izvajajo prehodne programe za vključevanje prikrajšanih skupin na trg dela.