Tiskane izdaje
Misel iz prejšnjega tedna, da bo vlada končno predstavila konkretne okvire nameravane davčne reforme, se je včeraj izkazala za pobožno željo. Finančni minister in državni sekretar za davčni sistem sta ponovila zgolj stvari, ki jih poslušamo že ves čas, odkar nam vlada »reformira« davke: da bomo državljani in podjetja davčno razbremenjeni, zaradi česar se bo okrepila gospodarska aktivnost, kar bo skupaj z razširitvijo davčnih osnov pomagalo, da se bo v državno blagajno nateklo najmanj toliko davkov kot doslej.
Ta idealni približek davčnega raja pa bi bilo mogoče uresničiti le, če bodo vse (javnosti neznane) predpostavke »klapale«. Povedano drugače – dovolj je, da poči eden od členov, pa se bo nameravana reforma neslavno sesedla. Povsem možno je, recimo, da zaradi dodatnega zunanjega šoka in kljub davčnim spodbudam (nižjemu obdavčenju dela in kapitalskih dobičkov, ki sta napovedovana) gospodarska rast ne bo dovolj visoka, da bi s širšo obdavčljivo bazo (torej več zaposlenimi in absolutno višjim ustvarjenim dobičkom) nadomestila izpad davčnih prihodkov, ki ga bo prineslo zniževanje (nekaterih) davkov.
Zato je enostavno neresno, da vlada za javnost ne razpolaga niti z enim konkretnim številčnim podatkom o tem, kaj naj bi v davčnem sistemu spremenili in kaj naj bi ti posegi pomenili za obseg davčnih prihodkov. Na drugi stran pa je velikopotezno zakoličila nameravano javno porabo v naslednjih dveh letih – proračun za leto 2007 naj bi bil kar za 6,3 odstotka večji od letošnjega, kar pomeni, da bo njegovo povečanja za 2,2-odstotne točke preseglo pričakovano rast BDP.
Če predstavniki države ob tem govorijo, da država varčuje, je to gotovo matematika, ki je ne razume vsakdo. Še teže pa je razumeti, zakaj si vlada, ki je na oblast prišla s platformo sprememb, dovoli, da jo pri uveljavljanju ključne reforme – kar davčna nedvomno je – preganja čas.
Le kdo resen verjame, da bo vlada, ki si 24. julija ne upa objaviti niti minimalnih in maksimalnih gabaritov preoblikovanja davkov, 14. septembra dosegla soglasje o vsebinsko kakovostni reformi in jo do decembra spravila skozi parlament? Jasno je le, da je nekoč edino zveličavna zamisel o enotni davčni stopnji pokopana. Po tem vzoru bi človek sodil, da bo jesenski scenarij naslednji: verbalno reformirati tako, da dejanske reforme ne bo.
