Banke prodajajo podjetja s figo v žepu

Podpisati bi morale trden zavezujoč sporazum, da bodo ob ustrezni ponudbi svoj delež prodale. 
Ugledna podjetja se ne bodo prijavljala na kvaziprodajne postopke in se tako smešila.

Objavljeno
01. februar 2011 22.37
Nejc Gole, gospodarstvo
Nejc Gole, gospodarstvo
Ljubljana – Z unovčitvijo zavarovanj po treh velikih menedžerskih prevzemih so banke postale lastnice velikih slovenskih podjetij. Banke imajo tako skupaj v lasti 54,41 odstotka Pivovarne Laško, 35,5 odstotka Mercatorja, 35,05 odstotka Merkurja in 25,77 odstotka Istrabenza. Finančni poznavalci pričakujejo, da bodo banke svoje deleže prej ali slej prodale, kupci pa bodo najbrž tujci.

»Pričakujem, da bodo banke svoje deleže v teh podjetjih prodale, saj zanje obstaja veliko tveganje, ne le da podjetje propade, temveč tudi, da padejo cene delnic. To pa bi vplivalo na kapital bank,« ocenjuje finančni analitik Simon Mastnak. Da banke niso dolgoročne lastnice, se strinja tudi predsednik uprave Ilirike Igor Štemberger: »Vprašanje pa je, ali so zasebne banke pripravljene prodati glede na trenutne cene na trgu in ali imajo kupca. Po drugi strani je za banke v državni solasti treba vedeti, kakšen lastnik teh podjetij bi ustrezal državi.«

Banke so sicer del svojih naložb že poskušale prodati. NLB se je o prodaji 23,51-odstotnega deleža v Mercatorju pogovarjala z britanskim investicijskim skladom Mid Europa Partners, menda pa so druge banke pričakovale, da bi britanski sklad pod enakimi pogoji kupil še njihov delež ali njihov del. Z bankami se je o nakupu večinskega deleža v Mercatorju pogovarjal tudi hrvaški Agrokor.

Na javni dražbi je delež v Merkurju neuspešno poskušala prodati Banka Koper, pri čemer je bila izklicna cena za eno delnico 50 evrov. Tudi banka Hypo je izvedla javno dražbo. Četrtino Merkurja je prodala družbi Ananke, ki je v lasti banke Hypo iz Celovca.

Brez zavezujočih ponudb

A poskuse prodaje so banke doslej izvajale s figo v žepu, je prepričan Andraž Grahek iz KD Skladov: »Banke bi morale podpisati trden zavezujoč sporazum, da bodo ob ustrezni ponudbi svoj delež prodale. A takšnega sporazuma ni bilo. Cilj postopka bi moral biti sprejetje ponudbe, ne pa cirkus.« Na vprašanje, zakaj banke niso sklenile zavezujočega sporazuma, Grahek odgovarja, da številnim mnenjskim voditeljem to ne bi ustrezalo.

Kdo bi lahko bil potencialni kupec? To so lahko skladi zasebnega kapitala, ki v družbi niso dolgoročno, in strateški kupci, torej večje družbe iz panoge. »Te se za nakup niso zanimale, ker banke niso sklenile zavezujočih sporazumov. Ugledna podjetja se ne bodo prijavljala na kvaziprodajne postopke in se ne bodo smešila. Edini strateg, ki je bil pripravljen izreči interes za Mercator, je bil Agrokor, pa še tega se je politiziralo in o njem govorilo kot o najhujši stvari, ki se lahko zgodi,« pove Grahek. Mastnak pa kot zanimivo omenja tudi prodajo več vlagateljem prek borze, a zdi se, da banke o tej možnosti ne razmišljajo.
Igor Štemberger ocenjuje, da so potencialni kupci lahko le tujci: »V Sloveniji potencialnih kupcev za ta podjetja ni, kar nekaj interesa pa je zagotovo pri tujih podjetjih, ki so v nekem razmerju do teh podjetij, denimo kot kupci, dobavitelji, partnerji ali so iz iste panoge. Tak prevzem, ki bo po vsej verjetnosti po nizkih cenah, lahko tuji prevzemniki vidijo kot lepo priložnost,« je ocenil Štemberger. Podobno tudi Simon Mastnak meni, da cene delnic v tem desetletju ne bodo tako visoke kot pred tremi ali štirimi leti.